Leprechaun. To je tisti majhen možic z rdečo brado in zeleno
obleko, ki na koncu vsake mavrice skrije posodo polno zlatnikov. To je tisti
majhen možic, ki živi na Irskem, je strašansko glasen, godrnjav, včasih malo
nadležen in naj bi izdeloval čevlje. V resnici je ta njegova čevljarska
delavnica samo krinka za izdelovanje zlatnikov in samo on je tisti, ki pozna
skrivnost o koncu mavrice.
Na irsko se nisem odpravila, da bi našla njega. Tja sem
odšla, da poizkusim guinness v čisto pravem irskem pub-u in izvem še kakšno
zabavno zgodbo o tem zelenem možu, v čisto pravem irskem dialektu. Ne vem kako
ni vedel tega! Domišljal si je, da lovim
njega, pa mi jo je skušal malo zagosti.
V izpuh avtomobila, v katerem sem bila sopotnica, je želel natresti
nekaj sladkorja, pa mu je nekako uspelo obviseti na izpihu!
Mavrica me je odpeljala na El Camino, tja daleč v Španijo.
Tam nisem srečala tega godrnjavega možica, tam sem srečala osebo, ki je vedela
vse o njem. Samo to, da sem si zapomnila kako se mu reče, je trajalo več
mesecev, kaj šele, da sem si zapomnila vse zgodbe, ki so se s stoletji spletle
okoli njega. Moram priznati, da je bil zaradi te moje težave s pomnjenjem blazno
nejevoljen, ko sva se nehote končno uspela srečati. Očitek ni sledil prijaznemu
pozdravu, ta očitek je bil prijazen pozdrav. Če bi si upala glasno napisati, bi
napisala, da je bil s svojo užaljenostjo skrajno nadležen, pa si ne
upam, ker
ga lahko ponovno užalim. Ni kaj, je izredno občutljiv mož. Očital mi je, da
bi si morala kot mavrična antropologinja, izraz je v celoti njegov, zapomniti
še vejice in pike iz vseh teh zgodb. Da sem imela težave zapomniti si kako se
mu reče, pa je po njegovem mnenju skrajno žaljivo.
 |
Foto: Carlo Sardena |
Srečala sva se na Irskem. Še danes mi ni jasno kako se mu je
uspelo ujeti, ker mu grem zares na živce. Verjetno zaradi njegove lastne
samovšečnosti in samo pomembnosti. Ampak ni kaj, zdaj je kar je, deležen bo
moje družbe, vse dokler ne odklenem vrat od konca mavrice.
