NA KONCU MAVRICE - Človek ne jezi se

Ko se enkrat sprijazniš s preprostim dejstvom, da se nahajaš v samem epicentru katastrofe, grejo stvari samo še na bolje. Sicer res, da so se stvari obrnile šele po paničnem napadu in kozarcu popitega piva, ampak pomembno je, da so se.

Ko si jezen in slabe volje, je umazanija mnogo manj trdoživa in veliko bolj pripravljena na umik, zato sem v trenutku, ko se je na vhodnih vratih ponovno oglasil zvonec, bila že pri pospravljanju mansarde. In tako čisto prepozna, da bi lahko bila prva pri vhodnih vratih. Šele ko je pozvonilo sem se spomnila, da sem pozabila preklicati skupinsko terapijo. Vlogo gostiteljice je prevzela Dobra vila z zlaganim nasmeškom in svetlo modrim traktorjem, lijakom za pretakanje.

Sem prepričana, da ste že bili kdaj v situaciji, ko ste se hoteli potuhniti, se narediti, da vas ni in sploh zatajiti svoj obstoj. Če vam je po nekem ključu ta občutek bil prizanesen, prosim izkažite temu kanček hvaležnosti. Vsaj  sleherno jutro, ko odprete oči! No, jaz sem se potem delala, da zvonca nisem slišala in sem še kar malo pospravljala, škoda, da sem s pospravljanjem bila že pri koncu. Povsem z lahkoto sem si predstavljala situacijo spodaj v kuhinji. Tisti trije, ki so že bili v kuhinji verjetno sumničavo zaslišujejo tiste tri, ki so ravno prišle, kaj je narava njihovega obiska. Tiste tri pa verjetno že posegajo po medeni viljamovki in ta velikih kozarcih, ker jim ni nič jasno. Take čudne druščine na partiji človek ne jezi se niso pričakovale (tiste tri) niti od mene. Načeloma sem pri povezovanju različnih ljudi za isto mizo zelo dobra, a tokrat se mi je zdelo, da je pa tole le vseeno prevelik zalogaj tudi za mene. Zrušena na kavču, z metlico za prah v roki, sem nemo strmela v mavrično sliko pred seboj, ko mi je prišel Zelenec povedati, da je vse pripravljeno in čakajo samo še mene.

Ko sem vstopila v kuhinjo, sem prvič v življenju videla človek ne jezi se za sedem oseb. Pri vsakem igralcu pa je bilo postavljeno šilce medene viljamovke, velik kozarec ginesa in krožnik s kosom šiške de lux, skoraj se to pico lahko smatra že za domačo. Moj prihod pa je postregel besede, ki so se kar same od sebe postavljale v nervoze stavčne zveze.

»Ooooo živjo, ste že tukej! Nisem slišala zvonca, sem zgoraj pospravljala. Vidim, da ste se že spoznali in vse pripravili. Super!!! Kaj pa pravila igre, jih že vemo?« Niti zraka si nisem upala zajeti, da mi ne bi kdo slučajno vskočil v besedo.  »Jah nič, bom kar jaz začela potem!«. Je bil še stavek, ki je pasal v isto sapo. Ta zadnji stavek je pa bil že premišljeno zvit, saj sem zelo dobro vedela, da bo sprožil naš prvi terapevtski prepir. In tako sem uspešno preusmerila pozornost stran od mojega nelagodja.

Bitka je bila neizprosna, pravila so se spreminjala skoraj z vsako novo potezo. Celo noč smo pili prvi kozarec, kot čisto prave dame. Pico pa smo jedli še kar tisto popoldansko. Vso svežo in ravno prav toplo, celo noč. Ta moja gostoljubnost in postrežba sta presenetili moje  tri obiskovalke. Kaj jih ne bi, presenetila je še mene. Ne spomnim se, da bi enkrat samkrat vstala izza mize, da komu kaj postrežem, ne spomnim se niti, da bi kdo vstajal od mize s tem namenom.

Z vsako odigrano igro se je breme katastrofe zmanjševalo. Po dolgem času sem se ponovno počutila »NORMALNO«. Pa ne samo normalno, v omu, s samo premagljivimi ovirami na poti. Ja vem ni normalno, če pomislim s kom sem si delila mizo! Za trenutek me je vrgla iz oma, ideja, da bi to morali v kratkem ponoviti, da bi morali to spremeniti v mesečna srečanja. Hahah, nova navada in že sem bila nazaj v omu.

p.s.

Kaj se je v resnici dogajalo v kuhinji, med tem ko sem še kar pospravljala mansardo, ne boste izvedeli nikoli. Iz preprostega razloga, odločila sem se, da me ne zanima!

NA KONCU MAVRICE - Dobre Vile

Za pozno popoldne sem bila dogovorjena, da naredimo pri meni doma eno skupinsko terapijo, partijo človek ne jezi se in doma narejeno pico, brez Zelenca. Ker moji obiski v povprečju raje zamujajo, kot da bi bili prezgodni, me je zvonjenje na vratih presenetilo. Znerviran ljubljanski vran pa za enkrat še ne zna zvoniti.

Vseeno sem odprla vrata in pred mano sta stali dve našemljeni postavi s pico v roki, iz Dobre vile, se razume. Ob pogledu na njiju mi je možgane prestrelila misel »najprej štalca pol pa kravca«. In niti sanja se vam ne kako vesela sem, da moj jezik ni uspel transformirati mojih misli v glasno izgovorjene besede. In še dobro, da živim v hiši, ki ima vhodna vrata skrita pred sosedi.

Brez dober dan ali kaj normalnega se je ena vsa zdolgočaseno oglasila, »Midve sva Dobre Vile, kwab' rada?«. S čeljustjo na predpražniku sem iz sebe spuščala nedefiniran glas, ko se oglasi ta druga, če lahko pohitim, ker nisem edina. V hipu sem se zbrala ter si jasno in glasno zaželela, da mi odkleneta vrata na koncu mavrice.

Spogledali sta se, zavili z očmi, me odrinili od vrat in vstopili. Uspela sem prestreči komentar, » je***ti a pa glih na najini smeni!«. Sledila sem jima v kuhinjo, kjer je ena že odpirala hladilnik in jemala ven  ginesa, ta druga pa si je postregla s kosom pice. Res ne vem zakaj se ne bi počutili kot doma? Ko sta se odžejali in najedli sta me posedli za mizo. Ena je na mizo postavila rožnato knjigo na kateri je pisalo »NAVODILA za izredne situacije« in jo na hitro prelistala. Tista s svetlo modrim plastičnim traktorjem v roki pa me je s posiljenim nasmehom na obrazu in skozi zobe prosila, če ji lahko pojasnim, da ne razume povsem dobro kaj je narobe s štalco, kravco in mesom pa polento?!?! Očitno sta dojeli kaj si je Polde v resnici zaželel. Malo sem morala pomisliti zakaj to ni v redu in ja, jest nisem Polde!

Nista se vdali, jest pa tudi ne. »Poslušej lubica!«, je nadaljevala ta druga, »vse na tem svetu si lahko zaželiš, VSE DOBIŠ!!!«, potem me je od pet do glave premerila s pogledom in dodala» tudi da boš suha pa simpatična«. Pogled, ki sem jima ga namenila je zamrznil njuni vilinski duši. Skomignila sem z rameni, se malo zamislila nad ravnokar izrečenim in še naprej mirno vztrajala pri svoji želji. Obsega dela se jim je še povečal, zato so ukinili še eno željo.

Med tem ko sta onidve nervozno mencali po kuhinji in listali po svojem priročniku, je bil v sosednji sobi ravno čas za reklame in novo rundo.  Počasi dobivam občutek, da je njihova nervoznost povezana z mano??? NE, to je povsem nemogoče!!! Kar ga je seveda pripeljalo v kuhinjo. Ko so se zagledali, so vsi trije obnemeli in ko se je čas odmrznil, so v en glas zakričali »TIIIIIIIII!!!«.

Ko so ugotovili, da se poznajo, so skupaj staknili svoje glave in vsake toliko zaskrbljujoče pogledali k meni. Zelenec jim je dal še prebrati pismo, ki je bilo naslovljeno na mene, in v zraku je bilo še več stokanja, jokanja in listanja po rožnati knjigi. Ker ne prenašam preveč dobro teatralnosti,  sem se preselila pospravljati kopalnico. Če bi situacija bila drugačna in bi imela na voljo več želja, bi si sigurno zaželela, da je moj dom vedno pospravljen in brez kančka prahu, kjerkoli!

NA KONCU MAVRICE - Firbec je zoprna zadeva

Po tistem nesrečnem dogodku, ki ga ne želim poimenovati, so se stvari nekoliko normalizirale. Izogibam se biti doma, ker ne vem ali on ve, da sem to, kar sem naredila, naredila čisto po nesreči. In ne vem točno zaradi česa mi je bolj nerodno pogledati mu v oči. Ali zato, ker mu pustim verjeti, da sem ga rešila speče usode ali zato, ker on ve kaj se je v resnici zgodilo in mi pusti verjeti, da on ne ve kaj se je v resnici zgodilo? Ne vem, tako na prvi blink sem si predstavljala, da je pravljični svet bolj pravljičen. Tudi ko sem bila doma se nisva prav veliko videla, sezona nogometa vsekakor dela v mojo korist.

Sem si pa v tem tednu tudi jaz nekajkrat zaželela, da bi obstajala ta dobra vila, v katero  tako vneto verjame jezni zeleni možic. V bistvu vsakič, ko sem šla skozi Tivoli. Nervozni ljubljanski vran se je odločil, da bom njegov drugi najboljši prijatelj. In to sigurno ne more biti pretirano dobra novica.

Kljub temu, da se izogibam tudi sobotnemu pospravljanju, mu tokrat nisem ušla. V kuhinji so škatle iz Dobre vile čakale, da jih nekdo odnese v kontejner, tudi usodna jakna je še vedno čakala v kuhinji, da se ji nekaj zgodi. Tla so klicala, da se jih posesa ter pomije in med tem sobotnim opravilom se je izpod mize prikotalil zvitek naslovljen na  moje veličanstvo. Ko sem ga zagledala me je oblila kurja polt in imelo me je, da ga pospravim v eno od kartonastih škatel od pice in ga pošljem v reciklažo. Kar ne veš ne boli in te tudi ne ubije. Firbec, pardon radovednost pa je težka ovira. NA koncu sem ga odprla in začela brati.

Vaše Spoštovano Mavrično Antropološko Veličanstvo!

Z vsem spoštovanjem do Vas, Vaše plemenitosti, ki jo nosite v sebi in Vašega Nepravljičnega sveta iz katerega prihajate Vam  sporočamo, da ste prestopili vse varnostne meje, ki bi še dopuščale, da vaše obiske v našem svetu zanemarimo. Zato xxxxxxxx xxxxxxxxxxxxxxxx xxx xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx!! Yyyyy yyyyyyyyy yyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyy yyyyyyy yyyyyyyyyyyyyy yyyyyyyyyyyyyyyyyyyy yyyy yyyyyyyy yyyyyyy yyyyyyyyyy yyyyyyyyyyyyyyyyyy yyyyyyyyy yyyyyyyy yyyy yyyyyyy yyyyyyy. XXXXXX yyyyyyyyyy yyyyyyyyy yyyyyyyyyyy! Wwwwww wwwwwwwww wwwwwwwwwwww wwwww wwww wwwwwwwww wwwwww wwwwwwww wwwwwwwwww wwwwwwwwwwwwwwwwww wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww. Wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww? wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………!

Ker je bil ravno polčas je Zelenec prišel v kuhinjo po novo pivo in nov čips ter našel mene vso bledo in zaprepaščeno. S tal je pobral pismo in ga prebral še sam. Hmm, ja, ja ja, no … So bili komentarji, ki jih je premogel. Ko sta se najina pogleda srečala, sem si še zadnjič sploh zaželela Dobrih Vil. In  v trenutku, ko je ta želja vstopila v misli in izstopila iz njih, se je na vratih oglasil zvonec.