NA KONCU MAVRICE: Zrcalce, zrcalce na steni povej

Foto: Anna Langova

Eno stvar mu definitivno moram priznati in šteti v dobro. Zna delati dobre čevlje in z modo niti ni toliko za svetom. Ali sem pa morda jaz malo za časom? Pa tole opažanje niti ni pomembno za potek najinega novega podviga. Ali pač?

Prejšnji teden sem dobila nov kos pohištva, ogledalo za na hodnik. Še vedno je celo in po nekem prijetnem naključju stoji pod ravno pravim kotom, da dieto lahko odlagaš in prelagaš na čas, ko si v ogledalu videti nekoliko debelušen. Je pa res, da te ne naredi višjega. In ti dve dejstvi nekako zelencu novincu v našem svetu nista šli skupaj. Zato je kar nekaj časa preživel pred njim. Kdo bi si mislil, da ima težavo s svojo višino.  Običajno ga pred ogledalom zalotim, ko se od kje vrnem domov. In ker se zavestno trudim ne sprožati slapa komentarjev z njegove strani, sem se do tistega trenutka vzdržala vsakega komentiranja. Ampak tudi jaz imam svoje meje! Ravno v trenutku, ko sva oba stala pred ogledalom, sem skozi zobe spustila komentar, »Zrcalce, zrcalce na steni povej, kdo najlepši v deželi je tej?«.

Foto: George Hodan

Jap. Takrat se je povsem nepričakovano zgodilo to, kar sva je že večkrat skušal narediti. Znašla sva se na drugi strani ogledala, v pravljici o Sneguljčici. Presenečeni? Jaz, ja! Ves ta hokus pokus s pravljicami sem jemala nekoliko z rezervo, sicer ne vem zakaj, ker se mi po stanovanju sprehaja Leprechaun, zato me je tole neplanirano bimanje spravilo v manjšo paniko. Znašla sem se sredi gozda, sama. V tistem trenutku, bi  mi tudi njegova družba prišla prav, vse skupaj je bilo malo spooky. Čisto slučajno je ravno takrat prišla mimo ena, na prvi pogled, prijazna gospa, ki me je prijazno ogovorila. Opazila je moje nove, lepe čevlje. In z osebo, ki opazi tako stvar, se ni težko zaplesti v klepet. V času najinega prijetnega kramljanja, pa je iz mojega želodca prihajalo glasno kruljenje. Seveda je gospa, ki je opazila moje čevlje, opazila tudi moje kruljenje in mi ponudila najlepše jabolko, ki sem ga kadarkoli videla.  Prijazno sem ga sprejela, že od zjutraj nisem jedla in kdo ve kdaj bo spet prilika za to. Ker kader sem lačna, sem tako tečna.

Ravno, ko sem ugriznila v njega, sem od daleč zaslišala znan glas, ki je kričal NEEEEEEEEEEEEEE… Žal prepozno, ker sva že stala nazaj pred ogledalom. Vrnila sva se ravno v trenutku, ko je na vratih pozvonil dostavljalec pice iz Dobre vile.

NA KONCU MAVRICE: Tiha maša

Foto: Anna Langova

Niti v svojih najbolj veselih sanjah si ne bi drznila pomisliti, da bi mi tiha maša lahko predstavljala tako zadovoljstvo. Že vse od spodrsljaja z grahom se trudi biti zelo užaljen. Verjetno se sploh ne trudi, da kar tak je in seveda tudi govori ne z mano. Ima pa ta užaljenost svoje pozitivne stranske učinke. In sicer dokaj spretno komunicira na neverbalnem nivoju, tukaj pa ga največkrat vrže v narečje vzbujanja slabe vesti. Vsi moji čevlji so zloščeni in popravljeni. Zvok iz njegove sobe, ki je pred to ero običajno bil zvok nogometnega komentatorja, je zamenjalo enakomerno udarjanje po nečem. Verjetno popravlja ali dela čevlje. Ne vem, se ne vtikam v njegov svet užaljenosti in tudi slaba vest mi ne pride do živega.

Priznam, neskončno uživam in si lahko samo želim, da bi trajalo čim dlje. Zavedam se tudi, da sva si v spodrsljajih sedaj izenačena. Kljub temu se v petek nisem  mogla upreti "petkovi tradiciji«. Vprašala sem ga, če bo kaj jedel in v odgovor sem dobila samo kratek ne. Tudi prav. Potem sem si za kosilo privoščila dunajca s pomfrijem iz Dobre vile. In pojedla vse do zadnjega pomfrija. Nekaj časa je trajalo, da sem ga zmazala in energija se je naporu primerno zmanjšala, a bil je petek in imela sem čas.

Ujela me je slaba vest zaradi preobilnega kosila, zato sem se odpravila en krog čez Rožnik. Po

Ga najdete?

dolgem času sem po Rožniku lahko hodila kot normalna oseba in ne kot nek idiot, ki se pogovarja in prepira z navideznim prijateljem. Ta nadloga nikoli  ne hodi po cesti, vedno najde pot med drevjem in če ne veš kako zgleda in kaj moraš med drevesi iskati, ga ne opaziš. Jaz se ga vedno trudim ignorirati in se delati, da ga ne vidim in da ga ne poznam. Vendar ima to nadnaravno sposobnost, da prebije moj plafon potrpežljivosti ravno v trenutku, ko gre kdo mimo.

Ko sem prečila tivolski park, sem v zadnjem trenutku s kotičkom očesa ujela znerviranega ljubljanskega vrana in razpoloženega Leprechauna. V tistem hipu, ko me je opazil, se je njegovo veselo razpoloženje sicer zdrobilo. Po dolgem času mi je spet namenil cel stavek: »Ta ljubljanski vran je edino pravo pravljično bitje, daleč na okoli!«. Na koncu je še dodal: »Razen mene!«. Njega. V njegovem nastopu je bilo zaznati nekaj teatralnosti. In na žalost se je s tem kratkim dramskim vložkom, zaključilo tudi sansko obdobje tihe maše.

NA KONCU MAVRICE: Na zrnu graha

Rižota je res nekaj, kar znam skuhati zelo okusno, pa naj bo to z mesom ali brez. In še ena informacija, čisto mimogrede, če slučajno morda ne veste. Leprechouni so zelene, mesojede »pošasti«, ki pa se v resnici najraje prehranjujejo s človeškimi živci. V tem konkretnem primeru, z mojimi. Juhej! Ker je pač temu tako, si ga za svojo lastno sprostitev ob petkih malo privoščim in vedno poskrbim, da so jedi brezmesne. Sicer pa je za njega tako ali tako okusno samo tisto, kar pripeljejo iz Dobre vile, pa naj bodo to jedi z mesom ali brez. Saj ne, da želim kaj oporekati zoper njihove kvalitete, ma jih  je res izbral samo zaradi njihovega imena. Verjame v dobre vile, ki ga bodo rešile njegove usode v tem stoletju. Jaz pa srčno upam, da bodo to naredile čim prej!

Po incidentu s fižolom, se je malo umiril s svojimi ne preveč vmesnimi komentarji, mnenji, pripombami in opombami,… zato tokrat ni glasno komentiral zelenjave v rižoti. Namesto tega je raje sprehajal grah po krožniku in delal simulacije nogometnih napadov in obramb. Ker nisem strokovnjakinja za nogomet, ne znam drugače opisati. In to je v bistvu vesel del zgodbe. No, še malo bolj vesel del je ta, ko je ugotovil, da se igra z grahom.

Tekma se je kar naenkrat prekinila in igralci so obmirovali na krožniku, tako tisti v obrambi kot tisti v napadu. Drug za drugim jih je začel frcati na rob krožnika, vse dokler na sredini ni ostal en sam grah. In za nekaj sekund sva se oba zastrmela v njega, nato pa sta se najina pogleda srečala. Na njegovem obrazu se je razplamtel nasmeh, za katerim se je skrivala vsa tista prekrita agresija, ki se je nabirala v njem vse od takrat, ko se je fižol zaletel v strop.  Potem pa je kar naenkrat začel noreti in po stanovanju iskati dvajset žimnic. Seveda je bil nejevoljen, ker jih nimam. Kot, da bi lahko bilo kako drugače? In ne, tudi dvajset rjuh ne premorem.

Med tem, ko je grah prinesel toliko veselja v njegovo življenje, je meni naraščal tlak, ko sem gledala kaj vse frči ven iz omar. K sreči mi je zazvonil telefon in sem bila pod nujno klicana v pivnico Union. Predno sem odšla, sem dobila še natančna navodila kaj moram narediti ob povratku. Ker nimam dvajsetih žimnic niti dvajsetih rjuh, je bila moja postelja postlana z marsičem in navodila so bila, »Ko prideš domov ne odmikaj ničesar iz svoje postelje, vleči se moraš na vse to, ker je pod vsem tem grah! Pa da ne boš zjutraj panična, ko se ne boš zbudila v sobi.«. Kako prijazno od njega.

Zjutraj, ko sem se zbudila, res nisem bila v svoji sobi in moram priznati, da sem si prostor, v  katerem naj bi se zbudila, predstavljala nekoliko drugače. Nekoliko bolj iz časov, ko so živeli še v pravljicah. Pa ni bilo niti blizu. V bistvu mi je bilo vse skupaj zelo domače in počasi sem začela sestavljati sliko. Prejšnji večer smo bili z vsakim popitim pivom bližji rešitvi, kaj je alpski brancin, zato le teh ni bilo popitih tako malo. In ko sem prišla domov, je v kopalnici gorela luč. Usedla sem se v dnevno sobo na kavč in očitno na kavču dočakala tudi jutro. Zjutraj je v kopalnici še vedno gorela luč, jaz pa se niti pod razno nisem želela srečati z Zelenim možicem!

NA KONCU MAVRICE - Čudežni fižolček

Foto: Anna Langova

Ko se ti enkrat zgodi Leprechaun, začneš namensko ignorirati vse, kar je povezanega s pravljicami. V pravljicah nastopajo dobri, lepi in prijazni, pa tisti slabi, grdi in zlobni. Potem pa obstajajo še tisti, ki ne sodijo v nobeno od teh dveh kategorij. Ti so najhujši in mene je doletela prva  izkušnja ravno z njim. Baje, ko enkrat vstopiš v ta pravljični svet, lahko iz njega izstopiš samo skozi vrata na koncu mavrice. Po besedah Leprechauna sem jaz s svojimi orientacijskimi sposobnostmi daleč stran od njih, če sploh jih bom kdaj uspela najti. Kar pa je zgolj mnenje nekega malega, jeznega, zelenega moža.

Kupila sem mu televizijo, tisto ta naj večjo, čez celo steno, ker sem ugotovila, da ga primikajoče se slike na steni hipnotizirajo. Da če že ni od njega nobene koristi, da vsaj škode ne dela. Kot mentor bi mi sicer moral pomagati iskati izhod, pa seveda nič od tega. Do včeraj. 

Ko sem se vrnila domov, sem na mizo položila tri fižole, ki so se že lep časa valjali po mojem žepu. Ne vem več niti kje sem jih pobrala niti zakaj jih nisem vrgla naravnost v koš. Še dobro. Kakšno navdušenje so povzročili! Prvič od kar sva obtičala drug z drugim, je z menoj spregovoril skoraj v prijaznem tonu. »ČUDEŽNI FIŽOLČEK!!!«, je zakričal in se kar naenkrat pojavil na mizi. Začel je plesati neke irske plese, si mrmrat neke čudne pesmi in na vsake toliko je veselo zavriskal , »domov gremo, juhej jej, jej«.

Ker je tako samovšečen, je prevzel oblast nad fižolom. Verjamem, da je car v svojem svetu, v našem pa ga navdušujeta televizija in nogomet, zato mu vsake toliko zmanjka kakšna praktična izkušnja.  Ti fižoli naj bi zrastli, pa sej veste, vse tja gor do neba, v zelo kratkem času. Fižol naj bi naju spravil v čisto resnično pravljico, kar je baje ključnega pomena, da se končno znebiva drug drugega.

Plan je bil, da po fižolu splezava v deželo velikanov. Saj je to ta pravljica kaj ne? Pa saj je vseeno, ta najin fižol naj naju bi pripeljal do tja. In v pravljicah si baje z lahkoto prikličeš mavrico in jo na nebu zadržiš toliko časa, da prideš do njenega konca. Ne tako kot pri nas, ko je vse odvisno od vremena, še celo naše razpoloženje. Tako je ugotovil gospod Zelenec.

Ker je zunaj snežilo, gospodu seveda ni pasalo iti ven na mraz. Zato jih je vsadil kar k fikusu. Bolj, ko sem mu skušala razložiti kaj je strop, bolj je njegovo nezadovoljstvo nad menoj rastlo. Vse tja do neba. Za kar pa ne morem napisati za najin čudežni fižolček. Očitno so zakonitosti v ne čudežni deželi nekoliko drugačne ali pa beton emun na pravljične čarovnije. Zrasel je res da zelo hitro, a žal samo do stropa.

Moje navdušenje nad njim za enkrat ostaja nespremenjeno!