NA KONCU MAVRICE - Zabava za rojstni dan

Iskreno nasmejan in hvaležen Leprechaun je sedel na drugi strani mize! Moj notranji glas je panično kričal, da je nekaj zelo narobe. Še vedno si nisem upala nič reči, vprašati ali narediti. Dovolila sem si le vzeti kos pice, ki je še vedno topla čakala na mizi, da jo nekdo poje. Da slučajno spet ne ostanem lačna.

Na zvitek na mizi sem povsem pozabila, zaradi njegovega čudnega obnašanja. Med tem ko mi je podajal pivo in papirnate brisače, mi je razlagal kako ni verjel, da mi bo uspelo, da je bil prepričan, da bom spet za mo či la. Sanja se mi ne kakšno dobro delo sem naredila? Rekel je celo, da se moje možnosti za uspeh večajo.  Nisem se ga upala vprašati niti tega kje sva bila, da česa ne pokvarim. On je bil pa še kar naprej navdušen nad mojimi junaškimi dejanji. Blazno izvirna ideja se mu je zdela ta s krompirjem. Že od nekdaj lupim krompir tako, da je na koncu lupina debelejša od olupljenega krompirja. Kadar ga seveda ne lupim z nožem za lupljenje krompirja. Kuhar baje sploh ni bil besen zaradi tega kako sem olupila krompir, zdelo se mu je samo ponižujoče, da bi nekdo plemenite krvi sploh lahko lupil krompir, kuharjeve bogate izkušnje so prepoznale plemenitost v moji krvi, samo po tem kako lupim krompir.

Čisto mimogrede me je vprašal, če sem uspela videti mavrico in potem je uspel še v isti sapi namesto mene odgovoriti, da verjetno ne, da nisem še tako daleč. Njegov komentar me je nekoliko potolažil, počutila sem se bolj varno a še vseeno ne dovolj, da bi postavljala vprašanja. Vzela sem nov kos pice in ga pustila razlagati naprej. Kako ni verjel, da bom sploh našla pot do starke in kolovrata in da sem uspela ravno v trenutku, ko je kuhar začel dvigovat roko, da primaže eno okrog ušes svojemu vajencu. Kako je še vedno malo pod adrenalinom … In kakšen smeh in veselje sta spremljala to pripovedovanje. Priznal je tudi, citiram njegove besede: »Bil sem res živčen!«. To je pa povsem novo. In tudi ob tem stavku se je smejal.

Starka, kolovrat, zabava, kuhar, ki tepe vajenca, to mi je od nekje znano … Počasi se mi je mogoče začelo svitati kje sva bila. Odneslo me je k knjižni polici, pograbila sem knjigo s pravljicami in jo začela listati. Ker je bil on v monolog zoni ni opazil moje odsotnosti. Prišla sem do slike kuharja, ki steguje roko nad vajencem in takrat so se mi zložile vse puzle. Mrak mi je padel na oči, ko sem ugotovila kaj sem ZA MO ČI LA!

Zelenec je pravljično bitje, bila sva na zabavi za Trnuljčicin rojstni dan, tik pred tem, ko bi morali vsi za naslednjih sto let zaspati!?!?!?! Tudi zelenec. V kuhinjo sem se vrnila z grenkim nasmehom in rdečico na obrazu, se sesedla za mizo, si odprla pivo in se vsa nesrečna lotila še preostanka pice. Medtem ko je on še vedno ves nasmejan in  ponosen na mene sedel nasproti mene. Rezultat v neuspelih poizkusih se je z 2:1 nehote obrnil v njegovo korist.

NA KONCU MAVRICE - Pobesnel kuhar

»Auuuuuuuu….«, to je bilo vse kar sem uspela zakričati in bilo je dovolj, da sva se znašla sredi direndaja, v katerega nisva sodila. A tokrat vsaj nisem ostala sama. Vsi, ki so naju, kljub vsemu dogajanju uspeli opaziti, so naju samo čudno gledali, kasneje sem izvedela, da je to zaradi moje nenavadne obleke in pričeske. Kamorkoli sva se postavila, sva bila v napoto. Na koncu pa je le prišel mimo nekdo, ki naju je ogovoril. Rekel je »za mano« in naju z roko poklical k sebi. Vprašujoče sva se spogledala, skomignila z rameni in mu začela slediti. Odpeljal naju je v kuhinjo. Tam naju je posedel v kot, vsakemu od naju v roke porinil nekaj nožu podobnega in pred naju postavil tono krompirja. Vse kar je še rekel je bilo, »Mudi se!«.

Brez oporekanja sva začela lupiti krompir, OBA. V bistvu si jaz nisem upala sploh nič reči, ne preveč gledati naokoli, ne kaj narediti, ker nisem želela pokvariti izenačenega rezultata, 1:1 v neuspelih poizkusih. Vedno bolj pa mi je v veselje postajalo to, da sem bila na dobri poti, da skrekam urok »gud gaja«, v katerega se je ujel zelenec. Počasi so začele nastajati razpoke v njegovi novi preobleki, ten na njegovem obrazu je ob lupljenju krompirja počasi postajal naraven, besno rdeč.

K nama je pristopil pobesnel kuhar. Ne razumem zakaj so vsa ta pravljična bitja tako nastrojena s slabo voljo? Ok priznam, pristopil je k meni. Razumela ga sicer nisem niti besede, sem pa točno vedela kaj mi želi povedati. S kotičkom očesa sem na poti iz kuhinje uspela ujeti kako se kuhar zgraža nad mojim olupljenim krompirjem. V pogledu »gud gaja«, ki je pospremil moj izgon, pa je bilo zapisano »Ne za mo či!«. Ne vem kaj točno je mislil s tem?

Kamor koli sem stopila sem imela občutek, da sem povsem odveč in da grem vsem malo na živce. Zato sem se po kamnitih stopnicah povzpela eno nadstropje višje. Tukaj je bila klima veliko bolj prijetna. Kamnit hodnik me je pripeljal do okroglih kamnitih stopnic, ki so se strmo vzpenjale na ozkem hodniku in kaj bi drugega kot jim sledila. Prišla sem do prvih vrat, ki so bila priprta, če že imam priliko biti v pravljici, res ne vem zakaj si ne bi še malo razgledala po njej, zato sem vstopila. Ne vem kaj sem pričakovala, a našla sem zlatolaso princesko s spletičnami. Zahihitala se je in mi rekla »To si ti! Tista s smešnimi oblačili, res si smešna! V

resnici si bolj smešna, kot pravijo!«, kavbojke & volnene, doma seštrikane nogavice & stara jopa iz flisa & nepočesani lasje speti v nekaj čopu podobnega. Tudi njene spletične so bile zalo hihitave in tudi ta klima mi ni odgovarjala, zato sem se kaj hitro s kislim nasmeškom poslovila od njih.

Na vrhu stolpa sem izstopila na grajsko obzidje in se počasi sprehodila do stolpa na drugi strani. Pogled iz vrha je bil preprosto pravljičen. Na drugi strani sem se takoj ob vstopu v stolp zaletela v starko, ki je predla lan na kolovratu. Tega nisem počela od otroštva, moja babica je imela kolovrat in je to včasih počela in me celo skušala naučiti. Starka mi je ponudila, da poskusim in seveda sem in seveda sem se zelo hitro zbodla. In vse kar je od mene ostalo v pravljični deželi je bil glasen »Auuuuuuuu…!«. Midva pa sva bila spet lepo nazaj, v varnem zavetju domače kuhinje. Na kuhinjski mizi pa je poleg malo prej dostavljene Šiške delux in usnjene jakne, na katero sem si šivala gumb, ležal čuden, osmojen zvitek naslovljen na »Vaše Spoštovano Mavrično Antropološko Veličanstvo!«, mene.

NA KONCU MAVRICE - Jeza že po defoltu ...

Nekoliko preveč sem bila zatopljena v svojo lastno jezo, da bi lahko z natančnostjo napisala koliko časa je bil odsoten. Ocena tako na grobo bi bila, da premalo. Uganka pa ostaja tudi to, zakaj sem bila tako jezna. Ko se je vrnil je jeza iz neznanega razloga popustila, kar je bilo proti vsem zakonom zdrave pameti. Midva sva že po defoltu jezna drug na drugega in si lahko greva na živce tudi brez kakšnega prav posebnega razloga. Jezo je zamenjala popolna zmedenost, kar je sicer nekoliko manj skregano s celotno situacijo. 

Tam na drugi strani so v njegovo zateženo škratovsko dušo naložili stav rešitelja. Držo, ki naj bi me rešila. Mene, haloooooooo!?!?! Kdo je spekel to celo family size šiško delux, kot bi rekel moj »rešitelj«? Jaz vsekakor ne! Rešitelj si ali pa nisi, to preprosto imaš ali pa nimaš in on tega nima, pa ne glede na to kaj so mu njegove starešine uspele prodati in obljubiti. Vsekakor ni bil pripravljen z mano deliti podrobnosti, ki so se zgodile na st. Patricks  day, obstaja tudi velika verjetnost, da se zaradi popivanja ničesar ne spomni, to je bil namreč dan, ko je bil klican na zagovor. 

Z mano ni bil pripravljen delit niti tega,  kakšen je plan, da se končno znebiva drug drugega ali zakaj sva sploh obtičala skupaj, če sploh nisem želela njegovih cekinov ali česarkoli drugega. Vem, da bo slej ko prej zblebetal vse, ker ne bo zmogel vloge »gud gaja«. To preprosto ni v njegovi naravi! Vsekakor pa je v moji naravi, da si brez težav vzamem čas za najedanje, da dobim to kar hočem. Zato se ve kdo bo na koncu zmagovalec te bitke …

NA KONCU MAVRICE - St. Patric's day

Foto: Anna Langova

Dobra ali slaba novica je ta, da uroki, čarobni napoji in ves tisti pravljični hokus pokusi na nas, nepravljična bitja in v našem svetu, ne delujejo. Preverjeno. Sicer po mojem skromnem mnenju s tistim jabolkom samim ni bilo nič narobe, a »stroka« se kakopak z mojim mnenjem ne strinja. Pravi, da je možnosti za kaj takega 0,00001%. Pa sej res, kdo sem jaz, da bi sploh lahko vedela in razumela vso kompleksnost tega preprostega pravljičnega sveta .

Ta prehod od nas k njim in nazaj, je bojda v njihovem svetu sprožil zelo močan odziv. Odzivi pa naj bi bili zelo različni, če sem dobro razumela se mnenja delijo. Od nekje mi je to znano. Na račun dogodka pa se baje že popravljajo nekatere legende in delajo korekcije določenih pravljic. Zelenec pa se je moral zaradi vsega skupaj pod nujno zglasiti pri svojih avtoritetah.

Ko mu je Nervozni ljubljanski Vran predajal to novico, je meja med njegovim tenom kože, ki je običajno pobesnelo rdeč ter njegovo obleko vidno izginjala. Načeloma se lahko vrne v svoj svet samo dvakrat na leto. To je takrat, ko se odpre portal med njimi in nami. Če mu seveda prej ne uspe podvig, da jaz najdem izhod na koncu mavrice. Pa že karkoli to pomeni. 

Torej, prehod je maja, ko slavijo prihod toplih dni in naj bi se v Beltane Fair of Uisnech v County Westmeath verjetno je to na Irskem odvijal nek hud festival. Drugi odhod pa hvala bogu 31.10., ko slavijo prihod mrzlih dni.

Sam ne ve točno kaj pričakovati od povratka domov. Samo za njega bodo / so portal odprli na St. Patrick's day. Slavo in poveličevanje ali izgon za vedno! Še sam ima okrog celotne situacije nekoliko neusklajeno mnenje. Po eni strani je prvi Leprechaun, ki je dobesedno obtičal s človekom za piko na i še z žensko, kar naj bi bila sramota na najvišji možni ravni. Dokler se ta incident ni zgodil sploh niso vedeli, da se lahko nekdo tako zelo osramoti. Po drugi strani pa mu je uspel prehod, ki ga opisujejo njihove legende, v katere nihče v njihovem svetu ne verjame …

Ali se zdi samo meni malo zakomplicirano?   Jaz samo držim fige v žepu, da pri njih čas teče tako, da ga še lep čas ne bo nazaj! Ali še bolje, da ga bodo kar obdržali tam.

NA KONCU MAVRICE - Zvok hladnega ginesa

Foto: Anna Langova

Oba v šoku, sva s pico odkorakala naravnost v kuhinjo. Pico sem položila na mizo in se sesedla za mizo, med tem ko je on iz hladilnika jemal ginese. Odkar je v hiši Leprechaun je  pri hiši vedno gines. Podal mi jih je, sam pa splezal na stol. In prvič od kar sva se znašla pod isto streho, bi mogoče, ampak res samo mogoče, lahko rekla, da je bil prisoten občutek, da sva v isti ekipi.

Vse kar je bilo v kuhinji slišati, je bil zvok hladnega ginesa, ki je tekel po grlu. Od zunaj pa so prihajali čudni zvoki, ki bi se jih dalo sestaviti v vprašanje, »A je res, a je res, …?«. Vsaj zdelo se je, da to sprašuje vran, ki je nervozno hodil po okenski polici. Od nekje se je znašel na mojem kuhinjskem oknu, znerviran ljubljanski vran. Tisti od zadnjič iz Tivolija. Midva pa sva samo strmela v jabolko na mizi, ki je prišlo od tam z mano in pila pivo. Adijo pamet! 

»In kje si bil ti v gozdu? Od kje se je vzela ona? In kdo je bila ona?«, so bila histerična vprašanja, ki so mi zletela ven, ko sem si enkrat toliko opomogla, da sem lahko govorila. »Kako ne veš kdo je bila? Ponudila ti je jabolko!«, je bolj sam za sebe godrnjal, komentiral in zavijal z očmi, kot odgovarjal na moja vprašanja. »Ampak zdaj vemo, zdaj vemo, … da je vse res!«, se je še naprej pogovarjal sam s seboj. Vzdušje o isti ekipi je izginilo. »KAJ JE RES? KAJ JE RES? A lahko prosim izvem KAJ JE RES!?!«, so se iz mene zlile besede, kot iz pretresene piksne piva, pena.

Potem, ko sem se razpenila, je skozi zobe vrgel, da to, da se da priti na drugo stran. Pa seveda se da

priti na drugo stran, sej je vse skozi stres zaradi neuspelih poizkusov!?!?!? V kdo ve koliko tisoč letih, še nikomur ta podvig ni uspel. Je pa tudi res, da so do sedaj še vsi Leprechauni uspeli ubežati navadnim smrtnikom.

Kot da zmeda v moji glavi še ne bi bila dovolj velika, sem ugotovila še, da sem nekoliko … da mi je pivo namesto v  želodec stopilo v glavo in da je bila lakota še kar tam. Dobra stvar je bila vsaj v tem, da sva se vrnila pravočasno za dostavo pice, ki pa je v trenutku, ko sem segla v škatlo po njej, ni bilo več. Še ena čarovnija? Vzela sem jabolko, ugriznila in upala, da je to jabolko namenjeno Sneguljčici.