NA KONCU MAVRICE - Človek ne jezi se

Ko se enkrat sprijazniš s preprostim dejstvom, da se nahajaš v samem epicentru katastrofe, grejo stvari samo še na bolje. Sicer res, da so se stvari obrnile šele po paničnem napadu in kozarcu popitega piva, ampak pomembno je, da so se.

Ko si jezen in slabe volje, je umazanija mnogo manj trdoživa in veliko bolj pripravljena na umik, zato sem v trenutku, ko se je na vhodnih vratih ponovno oglasil zvonec, bila že pri pospravljanju mansarde. In tako čisto prepozna, da bi lahko bila prva pri vhodnih vratih. Šele ko je pozvonilo sem se spomnila, da sem pozabila preklicati skupinsko terapijo. Vlogo gostiteljice je prevzela Dobra vila z zlaganim nasmeškom in svetlo modrim traktorjem, lijakom za pretakanje.

Sem prepričana, da ste že bili kdaj v situaciji, ko ste se hoteli potuhniti, se narediti, da vas ni in sploh zatajiti svoj obstoj. Če vam je po nekem ključu ta občutek bil prizanesen, prosim izkažite temu kanček hvaležnosti. Vsaj  sleherno jutro, ko odprete oči! No, jaz sem se potem delala, da zvonca nisem slišala in sem še kar malo pospravljala, škoda, da sem s pospravljanjem bila že pri koncu. Povsem z lahkoto sem si predstavljala situacijo spodaj v kuhinji. Tisti trije, ki so že bili v kuhinji verjetno sumničavo zaslišujejo tiste tri, ki so ravno prišle, kaj je narava njihovega obiska. Tiste tri pa verjetno že posegajo po medeni viljamovki in ta velikih kozarcih, ker jim ni nič jasno. Take čudne druščine na partiji človek ne jezi se niso pričakovale (tiste tri) niti od mene. Načeloma sem pri povezovanju različnih ljudi za isto mizo zelo dobra, a tokrat se mi je zdelo, da je pa tole le vseeno prevelik zalogaj tudi za mene. Zrušena na kavču, z metlico za prah v roki, sem nemo strmela v mavrično sliko pred seboj, ko mi je prišel Zelenec povedati, da je vse pripravljeno in čakajo samo še mene.

Ko sem vstopila v kuhinjo, sem prvič v življenju videla človek ne jezi se za sedem oseb. Pri vsakem igralcu pa je bilo postavljeno šilce medene viljamovke, velik kozarec ginesa in krožnik s kosom šiške de lux, skoraj se to pico lahko smatra že za domačo. Moj prihod pa je postregel besede, ki so se kar same od sebe postavljale v nervoze stavčne zveze.

»Ooooo živjo, ste že tukej! Nisem slišala zvonca, sem zgoraj pospravljala. Vidim, da ste se že spoznali in vse pripravili. Super!!! Kaj pa pravila igre, jih že vemo?« Niti zraka si nisem upala zajeti, da mi ne bi kdo slučajno vskočil v besedo.  »Jah nič, bom kar jaz začela potem!«. Je bil še stavek, ki je pasal v isto sapo. Ta zadnji stavek je pa bil že premišljeno zvit, saj sem zelo dobro vedela, da bo sprožil naš prvi terapevtski prepir. In tako sem uspešno preusmerila pozornost stran od mojega nelagodja.

Bitka je bila neizprosna, pravila so se spreminjala skoraj z vsako novo potezo. Celo noč smo pili prvi kozarec, kot čisto prave dame. Pico pa smo jedli še kar tisto popoldansko. Vso svežo in ravno prav toplo, celo noč. Ta moja gostoljubnost in postrežba sta presenetili moje  tri obiskovalke. Kaj jih ne bi, presenetila je še mene. Ne spomnim se, da bi enkrat samkrat vstala izza mize, da komu kaj postrežem, ne spomnim se niti, da bi kdo vstajal od mize s tem namenom.

Z vsako odigrano igro se je breme katastrofe zmanjševalo. Po dolgem času sem se ponovno počutila »NORMALNO«. Pa ne samo normalno, v omu, s samo premagljivimi ovirami na poti. Ja vem ni normalno, če pomislim s kom sem si delila mizo! Za trenutek me je vrgla iz oma, ideja, da bi to morali v kratkem ponoviti, da bi morali to spremeniti v mesečna srečanja. Hahah, nova navada in že sem bila nazaj v omu.

p.s.

Kaj se je v resnici dogajalo v kuhinji, med tem ko sem še kar pospravljala mansardo, ne boste izvedeli nikoli. Iz preprostega razloga, odločila sem se, da me ne zanima!

NA KONCU MAVRICE - Dobre Vile

Za pozno popoldne sem bila dogovorjena, da naredimo pri meni doma eno skupinsko terapijo, partijo človek ne jezi se in doma narejeno pico, brez Zelenca. Ker moji obiski v povprečju raje zamujajo, kot da bi bili prezgodni, me je zvonjenje na vratih presenetilo. Znerviran ljubljanski vran pa za enkrat še ne zna zvoniti.

Vseeno sem odprla vrata in pred mano sta stali dve našemljeni postavi s pico v roki, iz Dobre vile, se razume. Ob pogledu na njiju mi je možgane prestrelila misel »najprej štalca pol pa kravca«. In niti sanja se vam ne kako vesela sem, da moj jezik ni uspel transformirati mojih misli v glasno izgovorjene besede. In še dobro, da živim v hiši, ki ima vhodna vrata skrita pred sosedi.

Brez dober dan ali kaj normalnega se je ena vsa zdolgočaseno oglasila, »Midve sva Dobre Vile, kwab' rada?«. S čeljustjo na predpražniku sem iz sebe spuščala nedefiniran glas, ko se oglasi ta druga, če lahko pohitim, ker nisem edina. V hipu sem se zbrala ter si jasno in glasno zaželela, da mi odkleneta vrata na koncu mavrice.

Spogledali sta se, zavili z očmi, me odrinili od vrat in vstopili. Uspela sem prestreči komentar, » je***ti a pa glih na najini smeni!«. Sledila sem jima v kuhinjo, kjer je ena že odpirala hladilnik in jemala ven  ginesa, ta druga pa si je postregla s kosom pice. Res ne vem zakaj se ne bi počutili kot doma? Ko sta se odžejali in najedli sta me posedli za mizo. Ena je na mizo postavila rožnato knjigo na kateri je pisalo »NAVODILA za izredne situacije« in jo na hitro prelistala. Tista s svetlo modrim plastičnim traktorjem v roki pa me je s posiljenim nasmehom na obrazu in skozi zobe prosila, če ji lahko pojasnim, da ne razume povsem dobro kaj je narobe s štalco, kravco in mesom pa polento?!?! Očitno sta dojeli kaj si je Polde v resnici zaželel. Malo sem morala pomisliti zakaj to ni v redu in ja, jest nisem Polde!

Nista se vdali, jest pa tudi ne. »Poslušej lubica!«, je nadaljevala ta druga, »vse na tem svetu si lahko zaželiš, VSE DOBIŠ!!!«, potem me je od pet do glave premerila s pogledom in dodala» tudi da boš suha pa simpatična«. Pogled, ki sem jima ga namenila je zamrznil njuni vilinski duši. Skomignila sem z rameni, se malo zamislila nad ravnokar izrečenim in še naprej mirno vztrajala pri svoji želji. Obsega dela se jim je še povečal, zato so ukinili še eno željo.

Med tem ko sta onidve nervozno mencali po kuhinji in listali po svojem priročniku, je bil v sosednji sobi ravno čas za reklame in novo rundo.  Počasi dobivam občutek, da je njihova nervoznost povezana z mano??? NE, to je povsem nemogoče!!! Kar ga je seveda pripeljalo v kuhinjo. Ko so se zagledali, so vsi trije obnemeli in ko se je čas odmrznil, so v en glas zakričali »TIIIIIIIII!!!«.

Ko so ugotovili, da se poznajo, so skupaj staknili svoje glave in vsake toliko zaskrbljujoče pogledali k meni. Zelenec jim je dal še prebrati pismo, ki je bilo naslovljeno na mene, in v zraku je bilo še več stokanja, jokanja in listanja po rožnati knjigi. Ker ne prenašam preveč dobro teatralnosti,  sem se preselila pospravljati kopalnico. Če bi situacija bila drugačna in bi imela na voljo več želja, bi si sigurno zaželela, da je moj dom vedno pospravljen in brez kančka prahu, kjerkoli!

NA KONCU MAVRICE - Firbec je zoprna zadeva

Po tistem nesrečnem dogodku, ki ga ne želim poimenovati, so se stvari nekoliko normalizirale. Izogibam se biti doma, ker ne vem ali on ve, da sem to, kar sem naredila, naredila čisto po nesreči. In ne vem točno zaradi česa mi je bolj nerodno pogledati mu v oči. Ali zato, ker mu pustim verjeti, da sem ga rešila speče usode ali zato, ker on ve kaj se je v resnici zgodilo in mi pusti verjeti, da on ne ve kaj se je v resnici zgodilo? Ne vem, tako na prvi blink sem si predstavljala, da je pravljični svet bolj pravljičen. Tudi ko sem bila doma se nisva prav veliko videla, sezona nogometa vsekakor dela v mojo korist.

Sem si pa v tem tednu tudi jaz nekajkrat zaželela, da bi obstajala ta dobra vila, v katero  tako vneto verjame jezni zeleni možic. V bistvu vsakič, ko sem šla skozi Tivoli. Nervozni ljubljanski vran se je odločil, da bom njegov drugi najboljši prijatelj. In to sigurno ne more biti pretirano dobra novica.

Kljub temu, da se izogibam tudi sobotnemu pospravljanju, mu tokrat nisem ušla. V kuhinji so škatle iz Dobre vile čakale, da jih nekdo odnese v kontejner, tudi usodna jakna je še vedno čakala v kuhinji, da se ji nekaj zgodi. Tla so klicala, da se jih posesa ter pomije in med tem sobotnim opravilom se je izpod mize prikotalil zvitek naslovljen na  moje veličanstvo. Ko sem ga zagledala me je oblila kurja polt in imelo me je, da ga pospravim v eno od kartonastih škatel od pice in ga pošljem v reciklažo. Kar ne veš ne boli in te tudi ne ubije. Firbec, pardon radovednost pa je težka ovira. NA koncu sem ga odprla in začela brati.

Vaše Spoštovano Mavrično Antropološko Veličanstvo!

Z vsem spoštovanjem do Vas, Vaše plemenitosti, ki jo nosite v sebi in Vašega Nepravljičnega sveta iz katerega prihajate Vam  sporočamo, da ste prestopili vse varnostne meje, ki bi še dopuščale, da vaše obiske v našem svetu zanemarimo. Zato xxxxxxxx xxxxxxxxxxxxxxxx xxx xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx!! Yyyyy yyyyyyyyy yyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyy yyyyyyy yyyyyyyyyyyyyy yyyyyyyyyyyyyyyyyyyy yyyy yyyyyyyy yyyyyyy yyyyyyyyyy yyyyyyyyyyyyyyyyyy yyyyyyyyy yyyyyyyy yyyy yyyyyyy yyyyyyy. XXXXXX yyyyyyyyyy yyyyyyyyy yyyyyyyyyyy! Wwwwww wwwwwwwww wwwwwwwwwwww wwwww wwww wwwwwwwww wwwwww wwwwwwww wwwwwwwwww wwwwwwwwwwwwwwwwww wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww. Wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww? wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………!

Ker je bil ravno polčas je Zelenec prišel v kuhinjo po novo pivo in nov čips ter našel mene vso bledo in zaprepaščeno. S tal je pobral pismo in ga prebral še sam. Hmm, ja, ja ja, no … So bili komentarji, ki jih je premogel. Ko sta se najina pogleda srečala, sem si še zadnjič sploh zaželela Dobrih Vil. In  v trenutku, ko je ta želja vstopila v misli in izstopila iz njih, se je na vratih oglasil zvonec.

NA KONCU MAVRICE - Zabava za rojstni dan

Iskreno nasmejan in hvaležen Leprechaun je sedel na drugi strani mize! Moj notranji glas je panično kričal, da je nekaj zelo narobe. Še vedno si nisem upala nič reči, vprašati ali narediti. Dovolila sem si le vzeti kos pice, ki je še vedno topla čakala na mizi, da jo nekdo poje. Da slučajno spet ne ostanem lačna.

Na zvitek na mizi sem povsem pozabila, zaradi njegovega čudnega obnašanja. Med tem ko mi je podajal pivo in papirnate brisače, mi je razlagal kako ni verjel, da mi bo uspelo, da je bil prepričan, da bom spet za mo či la. Sanja se mi ne kakšno dobro delo sem naredila? Rekel je celo, da se moje možnosti za uspeh večajo.  Nisem se ga upala vprašati niti tega kje sva bila, da česa ne pokvarim. On je bil pa še kar naprej navdušen nad mojimi junaškimi dejanji. Blazno izvirna ideja se mu je zdela ta s krompirjem. Že od nekdaj lupim krompir tako, da je na koncu lupina debelejša od olupljenega krompirja. Kadar ga seveda ne lupim z nožem za lupljenje krompirja. Kuhar baje sploh ni bil besen zaradi tega kako sem olupila krompir, zdelo se mu je samo ponižujoče, da bi nekdo plemenite krvi sploh lahko lupil krompir, kuharjeve bogate izkušnje so prepoznale plemenitost v moji krvi, samo po tem kako lupim krompir.

Čisto mimogrede me je vprašal, če sem uspela videti mavrico in potem je uspel še v isti sapi namesto mene odgovoriti, da verjetno ne, da nisem še tako daleč. Njegov komentar me je nekoliko potolažil, počutila sem se bolj varno a še vseeno ne dovolj, da bi postavljala vprašanja. Vzela sem nov kos pice in ga pustila razlagati naprej. Kako ni verjel, da bom sploh našla pot do starke in kolovrata in da sem uspela ravno v trenutku, ko je kuhar začel dvigovat roko, da primaže eno okrog ušes svojemu vajencu. Kako je še vedno malo pod adrenalinom … In kakšen smeh in veselje sta spremljala to pripovedovanje. Priznal je tudi, citiram njegove besede: »Bil sem res živčen!«. To je pa povsem novo. In tudi ob tem stavku se je smejal.

Starka, kolovrat, zabava, kuhar, ki tepe vajenca, to mi je od nekje znano … Počasi se mi je mogoče začelo svitati kje sva bila. Odneslo me je k knjižni polici, pograbila sem knjigo s pravljicami in jo začela listati. Ker je bil on v monolog zoni ni opazil moje odsotnosti. Prišla sem do slike kuharja, ki steguje roko nad vajencem in takrat so se mi zložile vse puzle. Mrak mi je padel na oči, ko sem ugotovila kaj sem ZA MO ČI LA!

Zelenec je pravljično bitje, bila sva na zabavi za Trnuljčicin rojstni dan, tik pred tem, ko bi morali vsi za naslednjih sto let zaspati!?!?!?! Tudi zelenec. V kuhinjo sem se vrnila z grenkim nasmehom in rdečico na obrazu, se sesedla za mizo, si odprla pivo in se vsa nesrečna lotila še preostanka pice. Medtem ko je on še vedno ves nasmejan in  ponosen na mene sedel nasproti mene. Rezultat v neuspelih poizkusih se je z 2:1 nehote obrnil v njegovo korist.

NA KONCU MAVRICE - Pobesnel kuhar

»Auuuuuuuu….«, to je bilo vse kar sem uspela zakričati in bilo je dovolj, da sva se znašla sredi direndaja, v katerega nisva sodila. A tokrat vsaj nisem ostala sama. Vsi, ki so naju, kljub vsemu dogajanju uspeli opaziti, so naju samo čudno gledali, kasneje sem izvedela, da je to zaradi moje nenavadne obleke in pričeske. Kamorkoli sva se postavila, sva bila v napoto. Na koncu pa je le prišel mimo nekdo, ki naju je ogovoril. Rekel je »za mano« in naju z roko poklical k sebi. Vprašujoče sva se spogledala, skomignila z rameni in mu začela slediti. Odpeljal naju je v kuhinjo. Tam naju je posedel v kot, vsakemu od naju v roke porinil nekaj nožu podobnega in pred naju postavil tono krompirja. Vse kar je še rekel je bilo, »Mudi se!«.

Brez oporekanja sva začela lupiti krompir, OBA. V bistvu si jaz nisem upala sploh nič reči, ne preveč gledati naokoli, ne kaj narediti, ker nisem želela pokvariti izenačenega rezultata, 1:1 v neuspelih poizkusih. Vedno bolj pa mi je v veselje postajalo to, da sem bila na dobri poti, da skrekam urok »gud gaja«, v katerega se je ujel zelenec. Počasi so začele nastajati razpoke v njegovi novi preobleki, ten na njegovem obrazu je ob lupljenju krompirja počasi postajal naraven, besno rdeč.

K nama je pristopil pobesnel kuhar. Ne razumem zakaj so vsa ta pravljična bitja tako nastrojena s slabo voljo? Ok priznam, pristopil je k meni. Razumela ga sicer nisem niti besede, sem pa točno vedela kaj mi želi povedati. S kotičkom očesa sem na poti iz kuhinje uspela ujeti kako se kuhar zgraža nad mojim olupljenim krompirjem. V pogledu »gud gaja«, ki je pospremil moj izgon, pa je bilo zapisano »Ne za mo či!«. Ne vem kaj točno je mislil s tem?

Kamor koli sem stopila sem imela občutek, da sem povsem odveč in da grem vsem malo na živce. Zato sem se po kamnitih stopnicah povzpela eno nadstropje višje. Tukaj je bila klima veliko bolj prijetna. Kamnit hodnik me je pripeljal do okroglih kamnitih stopnic, ki so se strmo vzpenjale na ozkem hodniku in kaj bi drugega kot jim sledila. Prišla sem do prvih vrat, ki so bila priprta, če že imam priliko biti v pravljici, res ne vem zakaj si ne bi še malo razgledala po njej, zato sem vstopila. Ne vem kaj sem pričakovala, a našla sem zlatolaso princesko s spletičnami. Zahihitala se je in mi rekla »To si ti! Tista s smešnimi oblačili, res si smešna! V

resnici si bolj smešna, kot pravijo!«, kavbojke & volnene, doma seštrikane nogavice & stara jopa iz flisa & nepočesani lasje speti v nekaj čopu podobnega. Tudi njene spletične so bile zalo hihitave in tudi ta klima mi ni odgovarjala, zato sem se kaj hitro s kislim nasmeškom poslovila od njih.

Na vrhu stolpa sem izstopila na grajsko obzidje in se počasi sprehodila do stolpa na drugi strani. Pogled iz vrha je bil preprosto pravljičen. Na drugi strani sem se takoj ob vstopu v stolp zaletela v starko, ki je predla lan na kolovratu. Tega nisem počela od otroštva, moja babica je imela kolovrat in je to včasih počela in me celo skušala naučiti. Starka mi je ponudila, da poskusim in seveda sem in seveda sem se zelo hitro zbodla. In vse kar je od mene ostalo v pravljični deželi je bil glasen »Auuuuuuuu…!«. Midva pa sva bila spet lepo nazaj, v varnem zavetju domače kuhinje. Na kuhinjski mizi pa je poleg malo prej dostavljene Šiške delux in usnjene jakne, na katero sem si šivala gumb, ležal čuden, osmojen zvitek naslovljen na »Vaše Spoštovano Mavrično Antropološko Veličanstvo!«, mene.

NA KONCU MAVRICE - Jeza že po defoltu ...

Nekoliko preveč sem bila zatopljena v svojo lastno jezo, da bi lahko z natančnostjo napisala koliko časa je bil odsoten. Ocena tako na grobo bi bila, da premalo. Uganka pa ostaja tudi to, zakaj sem bila tako jezna. Ko se je vrnil je jeza iz neznanega razloga popustila, kar je bilo proti vsem zakonom zdrave pameti. Midva sva že po defoltu jezna drug na drugega in si lahko greva na živce tudi brez kakšnega prav posebnega razloga. Jezo je zamenjala popolna zmedenost, kar je sicer nekoliko manj skregano s celotno situacijo. 

Tam na drugi strani so v njegovo zateženo škratovsko dušo naložili stav rešitelja. Držo, ki naj bi me rešila. Mene, haloooooooo!?!?! Kdo je spekel to celo family size šiško delux, kot bi rekel moj »rešitelj«? Jaz vsekakor ne! Rešitelj si ali pa nisi, to preprosto imaš ali pa nimaš in on tega nima, pa ne glede na to kaj so mu njegove starešine uspele prodati in obljubiti. Vsekakor ni bil pripravljen z mano deliti podrobnosti, ki so se zgodile na st. Patricks  day, obstaja tudi velika verjetnost, da se zaradi popivanja ničesar ne spomni, to je bil namreč dan, ko je bil klican na zagovor. 

Z mano ni bil pripravljen delit niti tega,  kakšen je plan, da se končno znebiva drug drugega ali zakaj sva sploh obtičala skupaj, če sploh nisem želela njegovih cekinov ali česarkoli drugega. Vem, da bo slej ko prej zblebetal vse, ker ne bo zmogel vloge »gud gaja«. To preprosto ni v njegovi naravi! Vsekakor pa je v moji naravi, da si brez težav vzamem čas za najedanje, da dobim to kar hočem. Zato se ve kdo bo na koncu zmagovalec te bitke …

NA KONCU MAVRICE - St. Patric's day

Foto: Anna Langova

Dobra ali slaba novica je ta, da uroki, čarobni napoji in ves tisti pravljični hokus pokusi na nas, nepravljična bitja in v našem svetu, ne delujejo. Preverjeno. Sicer po mojem skromnem mnenju s tistim jabolkom samim ni bilo nič narobe, a »stroka« se kakopak z mojim mnenjem ne strinja. Pravi, da je možnosti za kaj takega 0,00001%. Pa sej res, kdo sem jaz, da bi sploh lahko vedela in razumela vso kompleksnost tega preprostega pravljičnega sveta .

Ta prehod od nas k njim in nazaj, je bojda v njihovem svetu sprožil zelo močan odziv. Odzivi pa naj bi bili zelo različni, če sem dobro razumela se mnenja delijo. Od nekje mi je to znano. Na račun dogodka pa se baje že popravljajo nekatere legende in delajo korekcije določenih pravljic. Zelenec pa se je moral zaradi vsega skupaj pod nujno zglasiti pri svojih avtoritetah.

Ko mu je Nervozni ljubljanski Vran predajal to novico, je meja med njegovim tenom kože, ki je običajno pobesnelo rdeč ter njegovo obleko vidno izginjala. Načeloma se lahko vrne v svoj svet samo dvakrat na leto. To je takrat, ko se odpre portal med njimi in nami. Če mu seveda prej ne uspe podvig, da jaz najdem izhod na koncu mavrice. Pa že karkoli to pomeni. 

Torej, prehod je maja, ko slavijo prihod toplih dni in naj bi se v Beltane Fair of Uisnech v County Westmeath verjetno je to na Irskem odvijal nek hud festival. Drugi odhod pa hvala bogu 31.10., ko slavijo prihod mrzlih dni.

Sam ne ve točno kaj pričakovati od povratka domov. Samo za njega bodo / so portal odprli na St. Patrick's day. Slavo in poveličevanje ali izgon za vedno! Še sam ima okrog celotne situacije nekoliko neusklajeno mnenje. Po eni strani je prvi Leprechaun, ki je dobesedno obtičal s človekom za piko na i še z žensko, kar naj bi bila sramota na najvišji možni ravni. Dokler se ta incident ni zgodil sploh niso vedeli, da se lahko nekdo tako zelo osramoti. Po drugi strani pa mu je uspel prehod, ki ga opisujejo njihove legende, v katere nihče v njihovem svetu ne verjame …

Ali se zdi samo meni malo zakomplicirano?   Jaz samo držim fige v žepu, da pri njih čas teče tako, da ga še lep čas ne bo nazaj! Ali še bolje, da ga bodo kar obdržali tam.