NA KONCU MAVRICE - Človek ne jezi se

Ko se enkrat sprijazniš s preprostim dejstvom, da se nahajaš v samem epicentru katastrofe, grejo stvari samo še na bolje. Sicer res, da so se stvari obrnile šele po paničnem napadu in kozarcu popitega piva, ampak pomembno je, da so se.

Ko si jezen in slabe volje, je umazanija mnogo manj trdoživa in veliko bolj pripravljena na umik, zato sem v trenutku, ko se je na vhodnih vratih ponovno oglasil zvonec, bila že pri pospravljanju mansarde. In tako čisto prepozna, da bi lahko bila prva pri vhodnih vratih. Šele ko je pozvonilo sem se spomnila, da sem pozabila preklicati skupinsko terapijo. Vlogo gostiteljice je prevzela Dobra vila z zlaganim nasmeškom in svetlo modrim traktorjem, lijakom za pretakanje.

Sem prepričana, da ste že bili kdaj v situaciji, ko ste se hoteli potuhniti, se narediti, da vas ni in sploh zatajiti svoj obstoj. Če vam je po nekem ključu ta občutek bil prizanesen, prosim izkažite temu kanček hvaležnosti. Vsaj  sleherno jutro, ko odprete oči! No, jaz sem se potem delala, da zvonca nisem slišala in sem še kar malo pospravljala, škoda, da sem s pospravljanjem bila že pri koncu. Povsem z lahkoto sem si predstavljala situacijo spodaj v kuhinji. Tisti trije, ki so že bili v kuhinji verjetno sumničavo zaslišujejo tiste tri, ki so ravno prišle, kaj je narava njihovega obiska. Tiste tri pa verjetno že posegajo po medeni viljamovki in ta velikih kozarcih, ker jim ni nič jasno. Take čudne druščine na partiji človek ne jezi se niso pričakovale (tiste tri) niti od mene. Načeloma sem pri povezovanju različnih ljudi za isto mizo zelo dobra, a tokrat se mi je zdelo, da je pa tole le vseeno prevelik zalogaj tudi za mene. Zrušena na kavču, z metlico za prah v roki, sem nemo strmela v mavrično sliko pred seboj, ko mi je prišel Zelenec povedati, da je vse pripravljeno in čakajo samo še mene.

Ko sem vstopila v kuhinjo, sem prvič v življenju videla človek ne jezi se za sedem oseb. Pri vsakem igralcu pa je bilo postavljeno šilce medene viljamovke, velik kozarec ginesa in krožnik s kosom šiške de lux, skoraj se to pico lahko smatra že za domačo. Moj prihod pa je postregel besede, ki so se kar same od sebe postavljale v nervoze stavčne zveze.

»Ooooo živjo, ste že tukej! Nisem slišala zvonca, sem zgoraj pospravljala. Vidim, da ste se že spoznali in vse pripravili. Super!!! Kaj pa pravila igre, jih že vemo?« Niti zraka si nisem upala zajeti, da mi ne bi kdo slučajno vskočil v besedo.  »Jah nič, bom kar jaz začela potem!«. Je bil še stavek, ki je pasal v isto sapo. Ta zadnji stavek je pa bil že premišljeno zvit, saj sem zelo dobro vedela, da bo sprožil naš prvi terapevtski prepir. In tako sem uspešno preusmerila pozornost stran od mojega nelagodja.

Bitka je bila neizprosna, pravila so se spreminjala skoraj z vsako novo potezo. Celo noč smo pili prvi kozarec, kot čisto prave dame. Pico pa smo jedli še kar tisto popoldansko. Vso svežo in ravno prav toplo, celo noč. Ta moja gostoljubnost in postrežba sta presenetili moje  tri obiskovalke. Kaj jih ne bi, presenetila je še mene. Ne spomnim se, da bi enkrat samkrat vstala izza mize, da komu kaj postrežem, ne spomnim se niti, da bi kdo vstajal od mize s tem namenom.

Z vsako odigrano igro se je breme katastrofe zmanjševalo. Po dolgem času sem se ponovno počutila »NORMALNO«. Pa ne samo normalno, v omu, s samo premagljivimi ovirami na poti. Ja vem ni normalno, če pomislim s kom sem si delila mizo! Za trenutek me je vrgla iz oma, ideja, da bi to morali v kratkem ponoviti, da bi morali to spremeniti v mesečna srečanja. Hahah, nova navada in že sem bila nazaj v omu.

p.s.

Kaj se je v resnici dogajalo v kuhinji, med tem ko sem še kar pospravljala mansardo, ne boste izvedeli nikoli. Iz preprostega razloga, odločila sem se, da me ne zanima!

NA KONCU MAVRICE - Dobre Vile

Za pozno popoldne sem bila dogovorjena, da naredimo pri meni doma eno skupinsko terapijo, partijo človek ne jezi se in doma narejeno pico, brez Zelenca. Ker moji obiski v povprečju raje zamujajo, kot da bi bili prezgodni, me je zvonjenje na vratih presenetilo. Znerviran ljubljanski vran pa za enkrat še ne zna zvoniti.

Vseeno sem odprla vrata in pred mano sta stali dve našemljeni postavi s pico v roki, iz Dobre vile, se razume. Ob pogledu na njiju mi je možgane prestrelila misel »najprej štalca pol pa kravca«. In niti sanja se vam ne kako vesela sem, da moj jezik ni uspel transformirati mojih misli v glasno izgovorjene besede. In še dobro, da živim v hiši, ki ima vhodna vrata skrita pred sosedi.

Brez dober dan ali kaj normalnega se je ena vsa zdolgočaseno oglasila, »Midve sva Dobre Vile, kwab' rada?«. S čeljustjo na predpražniku sem iz sebe spuščala nedefiniran glas, ko se oglasi ta druga, če lahko pohitim, ker nisem edina. V hipu sem se zbrala ter si jasno in glasno zaželela, da mi odkleneta vrata na koncu mavrice.

Spogledali sta se, zavili z očmi, me odrinili od vrat in vstopili. Uspela sem prestreči komentar, » je***ti a pa glih na najini smeni!«. Sledila sem jima v kuhinjo, kjer je ena že odpirala hladilnik in jemala ven  ginesa, ta druga pa si je postregla s kosom pice. Res ne vem zakaj se ne bi počutili kot doma? Ko sta se odžejali in najedli sta me posedli za mizo. Ena je na mizo postavila rožnato knjigo na kateri je pisalo »NAVODILA za izredne situacije« in jo na hitro prelistala. Tista s svetlo modrim plastičnim traktorjem v roki pa me je s posiljenim nasmehom na obrazu in skozi zobe prosila, če ji lahko pojasnim, da ne razume povsem dobro kaj je narobe s štalco, kravco in mesom pa polento?!?! Očitno sta dojeli kaj si je Polde v resnici zaželel. Malo sem morala pomisliti zakaj to ni v redu in ja, jest nisem Polde!

Nista se vdali, jest pa tudi ne. »Poslušej lubica!«, je nadaljevala ta druga, »vse na tem svetu si lahko zaželiš, VSE DOBIŠ!!!«, potem me je od pet do glave premerila s pogledom in dodala» tudi da boš suha pa simpatična«. Pogled, ki sem jima ga namenila je zamrznil njuni vilinski duši. Skomignila sem z rameni, se malo zamislila nad ravnokar izrečenim in še naprej mirno vztrajala pri svoji želji. Obsega dela se jim je še povečal, zato so ukinili še eno željo.

Med tem ko sta onidve nervozno mencali po kuhinji in listali po svojem priročniku, je bil v sosednji sobi ravno čas za reklame in novo rundo.  Počasi dobivam občutek, da je njihova nervoznost povezana z mano??? NE, to je povsem nemogoče!!! Kar ga je seveda pripeljalo v kuhinjo. Ko so se zagledali, so vsi trije obnemeli in ko se je čas odmrznil, so v en glas zakričali »TIIIIIIIII!!!«.

Ko so ugotovili, da se poznajo, so skupaj staknili svoje glave in vsake toliko zaskrbljujoče pogledali k meni. Zelenec jim je dal še prebrati pismo, ki je bilo naslovljeno na mene, in v zraku je bilo še več stokanja, jokanja in listanja po rožnati knjigi. Ker ne prenašam preveč dobro teatralnosti,  sem se preselila pospravljati kopalnico. Če bi situacija bila drugačna in bi imela na voljo več želja, bi si sigurno zaželela, da je moj dom vedno pospravljen in brez kančka prahu, kjerkoli!

NA KONCU MAVRICE - Firbec je zoprna zadeva

Po tistem nesrečnem dogodku, ki ga ne želim poimenovati, so se stvari nekoliko normalizirale. Izogibam se biti doma, ker ne vem ali on ve, da sem to, kar sem naredila, naredila čisto po nesreči. In ne vem točno zaradi česa mi je bolj nerodno pogledati mu v oči. Ali zato, ker mu pustim verjeti, da sem ga rešila speče usode ali zato, ker on ve kaj se je v resnici zgodilo in mi pusti verjeti, da on ne ve kaj se je v resnici zgodilo? Ne vem, tako na prvi blink sem si predstavljala, da je pravljični svet bolj pravljičen. Tudi ko sem bila doma se nisva prav veliko videla, sezona nogometa vsekakor dela v mojo korist.

Sem si pa v tem tednu tudi jaz nekajkrat zaželela, da bi obstajala ta dobra vila, v katero  tako vneto verjame jezni zeleni možic. V bistvu vsakič, ko sem šla skozi Tivoli. Nervozni ljubljanski vran se je odločil, da bom njegov drugi najboljši prijatelj. In to sigurno ne more biti pretirano dobra novica.

Kljub temu, da se izogibam tudi sobotnemu pospravljanju, mu tokrat nisem ušla. V kuhinji so škatle iz Dobre vile čakale, da jih nekdo odnese v kontejner, tudi usodna jakna je še vedno čakala v kuhinji, da se ji nekaj zgodi. Tla so klicala, da se jih posesa ter pomije in med tem sobotnim opravilom se je izpod mize prikotalil zvitek naslovljen na  moje veličanstvo. Ko sem ga zagledala me je oblila kurja polt in imelo me je, da ga pospravim v eno od kartonastih škatel od pice in ga pošljem v reciklažo. Kar ne veš ne boli in te tudi ne ubije. Firbec, pardon radovednost pa je težka ovira. NA koncu sem ga odprla in začela brati.

Vaše Spoštovano Mavrično Antropološko Veličanstvo!

Z vsem spoštovanjem do Vas, Vaše plemenitosti, ki jo nosite v sebi in Vašega Nepravljičnega sveta iz katerega prihajate Vam  sporočamo, da ste prestopili vse varnostne meje, ki bi še dopuščale, da vaše obiske v našem svetu zanemarimo. Zato xxxxxxxx xxxxxxxxxxxxxxxx xxx xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx!! Yyyyy yyyyyyyyy yyyyyyyyyyyyyyyyyyyyyy yyyyyyy yyyyyyyyyyyyyy yyyyyyyyyyyyyyyyyyyy yyyy yyyyyyyy yyyyyyy yyyyyyyyyy yyyyyyyyyyyyyyyyyy yyyyyyyyy yyyyyyyy yyyy yyyyyyy yyyyyyy. XXXXXX yyyyyyyyyy yyyyyyyyy yyyyyyyyyyy! Wwwwww wwwwwwwww wwwwwwwwwwww wwwww wwww wwwwwwwww wwwwww wwwwwwww wwwwwwwwww wwwwwwwwwwwwwwwwww wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww. Wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww? wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………!

Ker je bil ravno polčas je Zelenec prišel v kuhinjo po novo pivo in nov čips ter našel mene vso bledo in zaprepaščeno. S tal je pobral pismo in ga prebral še sam. Hmm, ja, ja ja, no … So bili komentarji, ki jih je premogel. Ko sta se najina pogleda srečala, sem si še zadnjič sploh zaželela Dobrih Vil. In  v trenutku, ko je ta želja vstopila v misli in izstopila iz njih, se je na vratih oglasil zvonec.

NA KONCU MAVRICE - Zabava za rojstni dan

Iskreno nasmejan in hvaležen Leprechaun je sedel na drugi strani mize! Moj notranji glas je panično kričal, da je nekaj zelo narobe. Še vedno si nisem upala nič reči, vprašati ali narediti. Dovolila sem si le vzeti kos pice, ki je še vedno topla čakala na mizi, da jo nekdo poje. Da slučajno spet ne ostanem lačna.

Na zvitek na mizi sem povsem pozabila, zaradi njegovega čudnega obnašanja. Med tem ko mi je podajal pivo in papirnate brisače, mi je razlagal kako ni verjel, da mi bo uspelo, da je bil prepričan, da bom spet za mo či la. Sanja se mi ne kakšno dobro delo sem naredila? Rekel je celo, da se moje možnosti za uspeh večajo.  Nisem se ga upala vprašati niti tega kje sva bila, da česa ne pokvarim. On je bil pa še kar naprej navdušen nad mojimi junaškimi dejanji. Blazno izvirna ideja se mu je zdela ta s krompirjem. Že od nekdaj lupim krompir tako, da je na koncu lupina debelejša od olupljenega krompirja. Kadar ga seveda ne lupim z nožem za lupljenje krompirja. Kuhar baje sploh ni bil besen zaradi tega kako sem olupila krompir, zdelo se mu je samo ponižujoče, da bi nekdo plemenite krvi sploh lahko lupil krompir, kuharjeve bogate izkušnje so prepoznale plemenitost v moji krvi, samo po tem kako lupim krompir.

Čisto mimogrede me je vprašal, če sem uspela videti mavrico in potem je uspel še v isti sapi namesto mene odgovoriti, da verjetno ne, da nisem še tako daleč. Njegov komentar me je nekoliko potolažil, počutila sem se bolj varno a še vseeno ne dovolj, da bi postavljala vprašanja. Vzela sem nov kos pice in ga pustila razlagati naprej. Kako ni verjel, da bom sploh našla pot do starke in kolovrata in da sem uspela ravno v trenutku, ko je kuhar začel dvigovat roko, da primaže eno okrog ušes svojemu vajencu. Kako je še vedno malo pod adrenalinom … In kakšen smeh in veselje sta spremljala to pripovedovanje. Priznal je tudi, citiram njegove besede: »Bil sem res živčen!«. To je pa povsem novo. In tudi ob tem stavku se je smejal.

Starka, kolovrat, zabava, kuhar, ki tepe vajenca, to mi je od nekje znano … Počasi se mi je mogoče začelo svitati kje sva bila. Odneslo me je k knjižni polici, pograbila sem knjigo s pravljicami in jo začela listati. Ker je bil on v monolog zoni ni opazil moje odsotnosti. Prišla sem do slike kuharja, ki steguje roko nad vajencem in takrat so se mi zložile vse puzle. Mrak mi je padel na oči, ko sem ugotovila kaj sem ZA MO ČI LA!

Zelenec je pravljično bitje, bila sva na zabavi za Trnuljčicin rojstni dan, tik pred tem, ko bi morali vsi za naslednjih sto let zaspati!?!?!?! Tudi zelenec. V kuhinjo sem se vrnila z grenkim nasmehom in rdečico na obrazu, se sesedla za mizo, si odprla pivo in se vsa nesrečna lotila še preostanka pice. Medtem ko je on še vedno ves nasmejan in  ponosen na mene sedel nasproti mene. Rezultat v neuspelih poizkusih se je z 2:1 nehote obrnil v njegovo korist.

NA KONCU MAVRICE - Pobesnel kuhar

»Auuuuuuuu….«, to je bilo vse kar sem uspela zakričati in bilo je dovolj, da sva se znašla sredi direndaja, v katerega nisva sodila. A tokrat vsaj nisem ostala sama. Vsi, ki so naju, kljub vsemu dogajanju uspeli opaziti, so naju samo čudno gledali, kasneje sem izvedela, da je to zaradi moje nenavadne obleke in pričeske. Kamorkoli sva se postavila, sva bila v napoto. Na koncu pa je le prišel mimo nekdo, ki naju je ogovoril. Rekel je »za mano« in naju z roko poklical k sebi. Vprašujoče sva se spogledala, skomignila z rameni in mu začela slediti. Odpeljal naju je v kuhinjo. Tam naju je posedel v kot, vsakemu od naju v roke porinil nekaj nožu podobnega in pred naju postavil tono krompirja. Vse kar je še rekel je bilo, »Mudi se!«.

Brez oporekanja sva začela lupiti krompir, OBA. V bistvu si jaz nisem upala sploh nič reči, ne preveč gledati naokoli, ne kaj narediti, ker nisem želela pokvariti izenačenega rezultata, 1:1 v neuspelih poizkusih. Vedno bolj pa mi je v veselje postajalo to, da sem bila na dobri poti, da skrekam urok »gud gaja«, v katerega se je ujel zelenec. Počasi so začele nastajati razpoke v njegovi novi preobleki, ten na njegovem obrazu je ob lupljenju krompirja počasi postajal naraven, besno rdeč.

K nama je pristopil pobesnel kuhar. Ne razumem zakaj so vsa ta pravljična bitja tako nastrojena s slabo voljo? Ok priznam, pristopil je k meni. Razumela ga sicer nisem niti besede, sem pa točno vedela kaj mi želi povedati. S kotičkom očesa sem na poti iz kuhinje uspela ujeti kako se kuhar zgraža nad mojim olupljenim krompirjem. V pogledu »gud gaja«, ki je pospremil moj izgon, pa je bilo zapisano »Ne za mo či!«. Ne vem kaj točno je mislil s tem?

Kamor koli sem stopila sem imela občutek, da sem povsem odveč in da grem vsem malo na živce. Zato sem se po kamnitih stopnicah povzpela eno nadstropje višje. Tukaj je bila klima veliko bolj prijetna. Kamnit hodnik me je pripeljal do okroglih kamnitih stopnic, ki so se strmo vzpenjale na ozkem hodniku in kaj bi drugega kot jim sledila. Prišla sem do prvih vrat, ki so bila priprta, če že imam priliko biti v pravljici, res ne vem zakaj si ne bi še malo razgledala po njej, zato sem vstopila. Ne vem kaj sem pričakovala, a našla sem zlatolaso princesko s spletičnami. Zahihitala se je in mi rekla »To si ti! Tista s smešnimi oblačili, res si smešna! V

resnici si bolj smešna, kot pravijo!«, kavbojke & volnene, doma seštrikane nogavice & stara jopa iz flisa & nepočesani lasje speti v nekaj čopu podobnega. Tudi njene spletične so bile zalo hihitave in tudi ta klima mi ni odgovarjala, zato sem se kaj hitro s kislim nasmeškom poslovila od njih.

Na vrhu stolpa sem izstopila na grajsko obzidje in se počasi sprehodila do stolpa na drugi strani. Pogled iz vrha je bil preprosto pravljičen. Na drugi strani sem se takoj ob vstopu v stolp zaletela v starko, ki je predla lan na kolovratu. Tega nisem počela od otroštva, moja babica je imela kolovrat in je to včasih počela in me celo skušala naučiti. Starka mi je ponudila, da poskusim in seveda sem in seveda sem se zelo hitro zbodla. In vse kar je od mene ostalo v pravljični deželi je bil glasen »Auuuuuuuu…!«. Midva pa sva bila spet lepo nazaj, v varnem zavetju domače kuhinje. Na kuhinjski mizi pa je poleg malo prej dostavljene Šiške delux in usnjene jakne, na katero sem si šivala gumb, ležal čuden, osmojen zvitek naslovljen na »Vaše Spoštovano Mavrično Antropološko Veličanstvo!«, mene.

NA KONCU MAVRICE - Jeza že po defoltu ...

Nekoliko preveč sem bila zatopljena v svojo lastno jezo, da bi lahko z natančnostjo napisala koliko časa je bil odsoten. Ocena tako na grobo bi bila, da premalo. Uganka pa ostaja tudi to, zakaj sem bila tako jezna. Ko se je vrnil je jeza iz neznanega razloga popustila, kar je bilo proti vsem zakonom zdrave pameti. Midva sva že po defoltu jezna drug na drugega in si lahko greva na živce tudi brez kakšnega prav posebnega razloga. Jezo je zamenjala popolna zmedenost, kar je sicer nekoliko manj skregano s celotno situacijo. 

Tam na drugi strani so v njegovo zateženo škratovsko dušo naložili stav rešitelja. Držo, ki naj bi me rešila. Mene, haloooooooo!?!?! Kdo je spekel to celo family size šiško delux, kot bi rekel moj »rešitelj«? Jaz vsekakor ne! Rešitelj si ali pa nisi, to preprosto imaš ali pa nimaš in on tega nima, pa ne glede na to kaj so mu njegove starešine uspele prodati in obljubiti. Vsekakor ni bil pripravljen z mano deliti podrobnosti, ki so se zgodile na st. Patricks  day, obstaja tudi velika verjetnost, da se zaradi popivanja ničesar ne spomni, to je bil namreč dan, ko je bil klican na zagovor. 

Z mano ni bil pripravljen delit niti tega,  kakšen je plan, da se končno znebiva drug drugega ali zakaj sva sploh obtičala skupaj, če sploh nisem želela njegovih cekinov ali česarkoli drugega. Vem, da bo slej ko prej zblebetal vse, ker ne bo zmogel vloge »gud gaja«. To preprosto ni v njegovi naravi! Vsekakor pa je v moji naravi, da si brez težav vzamem čas za najedanje, da dobim to kar hočem. Zato se ve kdo bo na koncu zmagovalec te bitke …

NA KONCU MAVRICE - St. Patric's day

Foto: Anna Langova

Dobra ali slaba novica je ta, da uroki, čarobni napoji in ves tisti pravljični hokus pokusi na nas, nepravljična bitja in v našem svetu, ne delujejo. Preverjeno. Sicer po mojem skromnem mnenju s tistim jabolkom samim ni bilo nič narobe, a »stroka« se kakopak z mojim mnenjem ne strinja. Pravi, da je možnosti za kaj takega 0,00001%. Pa sej res, kdo sem jaz, da bi sploh lahko vedela in razumela vso kompleksnost tega preprostega pravljičnega sveta .

Ta prehod od nas k njim in nazaj, je bojda v njihovem svetu sprožil zelo močan odziv. Odzivi pa naj bi bili zelo različni, če sem dobro razumela se mnenja delijo. Od nekje mi je to znano. Na račun dogodka pa se baje že popravljajo nekatere legende in delajo korekcije določenih pravljic. Zelenec pa se je moral zaradi vsega skupaj pod nujno zglasiti pri svojih avtoritetah.

Ko mu je Nervozni ljubljanski Vran predajal to novico, je meja med njegovim tenom kože, ki je običajno pobesnelo rdeč ter njegovo obleko vidno izginjala. Načeloma se lahko vrne v svoj svet samo dvakrat na leto. To je takrat, ko se odpre portal med njimi in nami. Če mu seveda prej ne uspe podvig, da jaz najdem izhod na koncu mavrice. Pa že karkoli to pomeni. 

Torej, prehod je maja, ko slavijo prihod toplih dni in naj bi se v Beltane Fair of Uisnech v County Westmeath verjetno je to na Irskem odvijal nek hud festival. Drugi odhod pa hvala bogu 31.10., ko slavijo prihod mrzlih dni.

Sam ne ve točno kaj pričakovati od povratka domov. Samo za njega bodo / so portal odprli na St. Patrick's day. Slavo in poveličevanje ali izgon za vedno! Še sam ima okrog celotne situacije nekoliko neusklajeno mnenje. Po eni strani je prvi Leprechaun, ki je dobesedno obtičal s človekom za piko na i še z žensko, kar naj bi bila sramota na najvišji možni ravni. Dokler se ta incident ni zgodil sploh niso vedeli, da se lahko nekdo tako zelo osramoti. Po drugi strani pa mu je uspel prehod, ki ga opisujejo njihove legende, v katere nihče v njihovem svetu ne verjame …

Ali se zdi samo meni malo zakomplicirano?   Jaz samo držim fige v žepu, da pri njih čas teče tako, da ga še lep čas ne bo nazaj! Ali še bolje, da ga bodo kar obdržali tam.

NA KONCU MAVRICE - Zvok hladnega ginesa

Foto: Anna Langova

Oba v šoku, sva s pico odkorakala naravnost v kuhinjo. Pico sem položila na mizo in se sesedla za mizo, med tem ko je on iz hladilnika jemal ginese. Odkar je v hiši Leprechaun je  pri hiši vedno gines. Podal mi jih je, sam pa splezal na stol. In prvič od kar sva se znašla pod isto streho, bi mogoče, ampak res samo mogoče, lahko rekla, da je bil prisoten občutek, da sva v isti ekipi.

Vse kar je bilo v kuhinji slišati, je bil zvok hladnega ginesa, ki je tekel po grlu. Od zunaj pa so prihajali čudni zvoki, ki bi se jih dalo sestaviti v vprašanje, »A je res, a je res, …?«. Vsaj zdelo se je, da to sprašuje vran, ki je nervozno hodil po okenski polici. Od nekje se je znašel na mojem kuhinjskem oknu, znerviran ljubljanski vran. Tisti od zadnjič iz Tivolija. Midva pa sva samo strmela v jabolko na mizi, ki je prišlo od tam z mano in pila pivo. Adijo pamet! 

»In kje si bil ti v gozdu? Od kje se je vzela ona? In kdo je bila ona?«, so bila histerična vprašanja, ki so mi zletela ven, ko sem si enkrat toliko opomogla, da sem lahko govorila. »Kako ne veš kdo je bila? Ponudila ti je jabolko!«, je bolj sam za sebe godrnjal, komentiral in zavijal z očmi, kot odgovarjal na moja vprašanja. »Ampak zdaj vemo, zdaj vemo, … da je vse res!«, se je še naprej pogovarjal sam s seboj. Vzdušje o isti ekipi je izginilo. »KAJ JE RES? KAJ JE RES? A lahko prosim izvem KAJ JE RES!?!«, so se iz mene zlile besede, kot iz pretresene piksne piva, pena.

Potem, ko sem se razpenila, je skozi zobe vrgel, da to, da se da priti na drugo stran. Pa seveda se da

priti na drugo stran, sej je vse skozi stres zaradi neuspelih poizkusov!?!?!? V kdo ve koliko tisoč letih, še nikomur ta podvig ni uspel. Je pa tudi res, da so do sedaj še vsi Leprechauni uspeli ubežati navadnim smrtnikom.

Kot da zmeda v moji glavi še ne bi bila dovolj velika, sem ugotovila še, da sem nekoliko … da mi je pivo namesto v  želodec stopilo v glavo in da je bila lakota še kar tam. Dobra stvar je bila vsaj v tem, da sva se vrnila pravočasno za dostavo pice, ki pa je v trenutku, ko sem segla v škatlo po njej, ni bilo več. Še ena čarovnija? Vzela sem jabolko, ugriznila in upala, da je to jabolko namenjeno Sneguljčici.

NA KONCU MAVRICE: Zrcalce, zrcalce na steni povej

Foto: Anna Langova

Eno stvar mu definitivno moram priznati in šteti v dobro. Zna delati dobre čevlje in z modo niti ni toliko za svetom. Ali sem pa morda jaz malo za časom? Pa tole opažanje niti ni pomembno za potek najinega novega podviga. Ali pač?

Prejšnji teden sem dobila nov kos pohištva, ogledalo za na hodnik. Še vedno je celo in po nekem prijetnem naključju stoji pod ravno pravim kotom, da dieto lahko odlagaš in prelagaš na čas, ko si v ogledalu videti nekoliko debelušen. Je pa res, da te ne naredi višjega. In ti dve dejstvi nekako zelencu novincu v našem svetu nista šli skupaj. Zato je kar nekaj časa preživel pred njim. Kdo bi si mislil, da ima težavo s svojo višino.  Običajno ga pred ogledalom zalotim, ko se od kje vrnem domov. In ker se zavestno trudim ne sprožati slapa komentarjev z njegove strani, sem se do tistega trenutka vzdržala vsakega komentiranja. Ampak tudi jaz imam svoje meje! Ravno v trenutku, ko sva oba stala pred ogledalom, sem skozi zobe spustila komentar, »Zrcalce, zrcalce na steni povej, kdo najlepši v deželi je tej?«.

Foto: George Hodan

Jap. Takrat se je povsem nepričakovano zgodilo to, kar sva je že večkrat skušal narediti. Znašla sva se na drugi strani ogledala, v pravljici o Sneguljčici. Presenečeni? Jaz, ja! Ves ta hokus pokus s pravljicami sem jemala nekoliko z rezervo, sicer ne vem zakaj, ker se mi po stanovanju sprehaja Leprechaun, zato me je tole neplanirano bimanje spravilo v manjšo paniko. Znašla sem se sredi gozda, sama. V tistem trenutku, bi  mi tudi njegova družba prišla prav, vse skupaj je bilo malo spooky. Čisto slučajno je ravno takrat prišla mimo ena, na prvi pogled, prijazna gospa, ki me je prijazno ogovorila. Opazila je moje nove, lepe čevlje. In z osebo, ki opazi tako stvar, se ni težko zaplesti v klepet. V času najinega prijetnega kramljanja, pa je iz mojega želodca prihajalo glasno kruljenje. Seveda je gospa, ki je opazila moje čevlje, opazila tudi moje kruljenje in mi ponudila najlepše jabolko, ki sem ga kadarkoli videla.  Prijazno sem ga sprejela, že od zjutraj nisem jedla in kdo ve kdaj bo spet prilika za to. Ker kader sem lačna, sem tako tečna.

Ravno, ko sem ugriznila v njega, sem od daleč zaslišala znan glas, ki je kričal NEEEEEEEEEEEEEE… Žal prepozno, ker sva že stala nazaj pred ogledalom. Vrnila sva se ravno v trenutku, ko je na vratih pozvonil dostavljalec pice iz Dobre vile.

NA KONCU MAVRICE: Tiha maša

Foto: Anna Langova

Niti v svojih najbolj veselih sanjah si ne bi drznila pomisliti, da bi mi tiha maša lahko predstavljala tako zadovoljstvo. Že vse od spodrsljaja z grahom se trudi biti zelo užaljen. Verjetno se sploh ne trudi, da kar tak je in seveda tudi govori ne z mano. Ima pa ta užaljenost svoje pozitivne stranske učinke. In sicer dokaj spretno komunicira na neverbalnem nivoju, tukaj pa ga največkrat vrže v narečje vzbujanja slabe vesti. Vsi moji čevlji so zloščeni in popravljeni. Zvok iz njegove sobe, ki je pred to ero običajno bil zvok nogometnega komentatorja, je zamenjalo enakomerno udarjanje po nečem. Verjetno popravlja ali dela čevlje. Ne vem, se ne vtikam v njegov svet užaljenosti in tudi slaba vest mi ne pride do živega.

Priznam, neskončno uživam in si lahko samo želim, da bi trajalo čim dlje. Zavedam se tudi, da sva si v spodrsljajih sedaj izenačena. Kljub temu se v petek nisem  mogla upreti "petkovi tradiciji«. Vprašala sem ga, če bo kaj jedel in v odgovor sem dobila samo kratek ne. Tudi prav. Potem sem si za kosilo privoščila dunajca s pomfrijem iz Dobre vile. In pojedla vse do zadnjega pomfrija. Nekaj časa je trajalo, da sem ga zmazala in energija se je naporu primerno zmanjšala, a bil je petek in imela sem čas.

Ujela me je slaba vest zaradi preobilnega kosila, zato sem se odpravila en krog čez Rožnik. Po

Ga najdete?

dolgem času sem po Rožniku lahko hodila kot normalna oseba in ne kot nek idiot, ki se pogovarja in prepira z navideznim prijateljem. Ta nadloga nikoli  ne hodi po cesti, vedno najde pot med drevjem in če ne veš kako zgleda in kaj moraš med drevesi iskati, ga ne opaziš. Jaz se ga vedno trudim ignorirati in se delati, da ga ne vidim in da ga ne poznam. Vendar ima to nadnaravno sposobnost, da prebije moj plafon potrpežljivosti ravno v trenutku, ko gre kdo mimo.

Ko sem prečila tivolski park, sem v zadnjem trenutku s kotičkom očesa ujela znerviranega ljubljanskega vrana in razpoloženega Leprechauna. V tistem hipu, ko me je opazil, se je njegovo veselo razpoloženje sicer zdrobilo. Po dolgem času mi je spet namenil cel stavek: »Ta ljubljanski vran je edino pravo pravljično bitje, daleč na okoli!«. Na koncu je še dodal: »Razen mene!«. Njega. V njegovem nastopu je bilo zaznati nekaj teatralnosti. In na žalost se je s tem kratkim dramskim vložkom, zaključilo tudi sansko obdobje tihe maše.

NA KONCU MAVRICE: Na zrnu graha

Rižota je res nekaj, kar znam skuhati zelo okusno, pa naj bo to z mesom ali brez. In še ena informacija, čisto mimogrede, če slučajno morda ne veste. Leprechouni so zelene, mesojede »pošasti«, ki pa se v resnici najraje prehranjujejo s človeškimi živci. V tem konkretnem primeru, z mojimi. Juhej! Ker je pač temu tako, si ga za svojo lastno sprostitev ob petkih malo privoščim in vedno poskrbim, da so jedi brezmesne. Sicer pa je za njega tako ali tako okusno samo tisto, kar pripeljejo iz Dobre vile, pa naj bodo to jedi z mesom ali brez. Saj ne, da želim kaj oporekati zoper njihove kvalitete, ma jih  je res izbral samo zaradi njihovega imena. Verjame v dobre vile, ki ga bodo rešile njegove usode v tem stoletju. Jaz pa srčno upam, da bodo to naredile čim prej!

Po incidentu s fižolom, se je malo umiril s svojimi ne preveč vmesnimi komentarji, mnenji, pripombami in opombami,… zato tokrat ni glasno komentiral zelenjave v rižoti. Namesto tega je raje sprehajal grah po krožniku in delal simulacije nogometnih napadov in obramb. Ker nisem strokovnjakinja za nogomet, ne znam drugače opisati. In to je v bistvu vesel del zgodbe. No, še malo bolj vesel del je ta, ko je ugotovil, da se igra z grahom.

Tekma se je kar naenkrat prekinila in igralci so obmirovali na krožniku, tako tisti v obrambi kot tisti v napadu. Drug za drugim jih je začel frcati na rob krožnika, vse dokler na sredini ni ostal en sam grah. In za nekaj sekund sva se oba zastrmela v njega, nato pa sta se najina pogleda srečala. Na njegovem obrazu se je razplamtel nasmeh, za katerim se je skrivala vsa tista prekrita agresija, ki se je nabirala v njem vse od takrat, ko se je fižol zaletel v strop.  Potem pa je kar naenkrat začel noreti in po stanovanju iskati dvajset žimnic. Seveda je bil nejevoljen, ker jih nimam. Kot, da bi lahko bilo kako drugače? In ne, tudi dvajset rjuh ne premorem.

Med tem, ko je grah prinesel toliko veselja v njegovo življenje, je meni naraščal tlak, ko sem gledala kaj vse frči ven iz omar. K sreči mi je zazvonil telefon in sem bila pod nujno klicana v pivnico Union. Predno sem odšla, sem dobila še natančna navodila kaj moram narediti ob povratku. Ker nimam dvajsetih žimnic niti dvajsetih rjuh, je bila moja postelja postlana z marsičem in navodila so bila, »Ko prideš domov ne odmikaj ničesar iz svoje postelje, vleči se moraš na vse to, ker je pod vsem tem grah! Pa da ne boš zjutraj panična, ko se ne boš zbudila v sobi.«. Kako prijazno od njega.

Zjutraj, ko sem se zbudila, res nisem bila v svoji sobi in moram priznati, da sem si prostor, v  katerem naj bi se zbudila, predstavljala nekoliko drugače. Nekoliko bolj iz časov, ko so živeli še v pravljicah. Pa ni bilo niti blizu. V bistvu mi je bilo vse skupaj zelo domače in počasi sem začela sestavljati sliko. Prejšnji večer smo bili z vsakim popitim pivom bližji rešitvi, kaj je alpski brancin, zato le teh ni bilo popitih tako malo. In ko sem prišla domov, je v kopalnici gorela luč. Usedla sem se v dnevno sobo na kavč in očitno na kavču dočakala tudi jutro. Zjutraj je v kopalnici še vedno gorela luč, jaz pa se niti pod razno nisem želela srečati z Zelenim možicem!

NA KONCU MAVRICE - Čudežni fižolček

Foto: Anna Langova

Ko se ti enkrat zgodi Leprechaun, začneš namensko ignorirati vse, kar je povezanega s pravljicami. V pravljicah nastopajo dobri, lepi in prijazni, pa tisti slabi, grdi in zlobni. Potem pa obstajajo še tisti, ki ne sodijo v nobeno od teh dveh kategorij. Ti so najhujši in mene je doletela prva  izkušnja ravno z njim. Baje, ko enkrat vstopiš v ta pravljični svet, lahko iz njega izstopiš samo skozi vrata na koncu mavrice. Po besedah Leprechauna sem jaz s svojimi orientacijskimi sposobnostmi daleč stran od njih, če sploh jih bom kdaj uspela najti. Kar pa je zgolj mnenje nekega malega, jeznega, zelenega moža.

Kupila sem mu televizijo, tisto ta naj večjo, čez celo steno, ker sem ugotovila, da ga primikajoče se slike na steni hipnotizirajo. Da če že ni od njega nobene koristi, da vsaj škode ne dela. Kot mentor bi mi sicer moral pomagati iskati izhod, pa seveda nič od tega. Do včeraj. 

Ko sem se vrnila domov, sem na mizo položila tri fižole, ki so se že lep časa valjali po mojem žepu. Ne vem več niti kje sem jih pobrala niti zakaj jih nisem vrgla naravnost v koš. Še dobro. Kakšno navdušenje so povzročili! Prvič od kar sva obtičala drug z drugim, je z menoj spregovoril skoraj v prijaznem tonu. »ČUDEŽNI FIŽOLČEK!!!«, je zakričal in se kar naenkrat pojavil na mizi. Začel je plesati neke irske plese, si mrmrat neke čudne pesmi in na vsake toliko je veselo zavriskal , »domov gremo, juhej jej, jej«.

Ker je tako samovšečen, je prevzel oblast nad fižolom. Verjamem, da je car v svojem svetu, v našem pa ga navdušujeta televizija in nogomet, zato mu vsake toliko zmanjka kakšna praktična izkušnja.  Ti fižoli naj bi zrastli, pa sej veste, vse tja gor do neba, v zelo kratkem času. Fižol naj bi naju spravil v čisto resnično pravljico, kar je baje ključnega pomena, da se končno znebiva drug drugega.

Plan je bil, da po fižolu splezava v deželo velikanov. Saj je to ta pravljica kaj ne? Pa saj je vseeno, ta najin fižol naj naju bi pripeljal do tja. In v pravljicah si baje z lahkoto prikličeš mavrico in jo na nebu zadržiš toliko časa, da prideš do njenega konca. Ne tako kot pri nas, ko je vse odvisno od vremena, še celo naše razpoloženje. Tako je ugotovil gospod Zelenec.

Ker je zunaj snežilo, gospodu seveda ni pasalo iti ven na mraz. Zato jih je vsadil kar k fikusu. Bolj, ko sem mu skušala razložiti kaj je strop, bolj je njegovo nezadovoljstvo nad menoj rastlo. Vse tja do neba. Za kar pa ne morem napisati za najin čudežni fižolček. Očitno so zakonitosti v ne čudežni deželi nekoliko drugačne ali pa beton emun na pravljične čarovnije. Zrasel je res da zelo hitro, a žal samo do stropa.

Moje navdušenje nad njim za enkrat ostaja nespremenjeno!

NA KONCU MAVRICE - Mavrica

Leprechaun. To je tisti majhen možic z rdečo brado in zeleno obleko, ki na koncu vsake mavrice skrije posodo polno zlatnikov. To je tisti majhen možic, ki živi na Irskem, je strašansko glasen, godrnjav, včasih malo nadležen in naj bi izdeloval čevlje. V resnici je ta njegova čevljarska delavnica samo krinka za izdelovanje zlatnikov in samo on je tisti, ki pozna skrivnost o koncu mavrice.

Mavrica me je odpeljala na El Camino, tja daleč v Španijo. Tam nisem srečala tega godrnjavega možica, tam sem srečala osebo, ki je vedela vse o njem. Samo to, da sem si zapomnila kako se mu reče, je trajalo več mesecev, kaj šele, da sem si zapomnila vse zgodbe, ki so se s stoletji spletle okoli njega. Moram priznati, da je bil zaradi te moje težave s pomnjenjem blazno nejevoljen, ko sva se nehote končno uspela srečati. Očitek ni sledil prijaznemu pozdravu, ta očitek je bil prijazen pozdrav. Če bi si upala glasno napisati, bi napisala, da je bil s svojo užaljenostjo skrajno nadležen, pa si ne

Foto: Carlo Sardena

 upam, ker ga lahko ponovno užalim. Ni kaj, je izredno občutljiv mož. Očital mi je, da bi si morala kot mavrična antropologinja, izraz je v celoti njegov, zapomniti še vejice in pike iz vseh teh zgodb. Da sem imela težave zapomniti si kako se mu reče, pa je po njegovem mnenju skrajno žaljivo. 

Srečala sva se na Irskem. Še danes mi ni jasno kako se mu je uspelo ujeti, ker mu grem zares na živce. Verjetno zaradi njegove lastne samovšečnosti in samo pomembnosti. Ampak ni kaj, zdaj je kar je, deležen bo moje družbe, vse dokler ne odklenem vrat od konca mavrice.

Na irsko se nisem odpravila, da bi našla njega. Tja sem odšla, da poizkusim guinness v čisto pravem irskem pub-u in izvem še kakšno zabavno zgodbo o tem zelenem možu, v čisto pravem irskem dialektu. Ne vem kako ni vedel tega! Domišljal si  je, da lovim njega, pa mi jo je skušal malo zagosti.  V izpuh avtomobila, v katerem sem bila sopotnica, je želel natresti nekaj sladkorja, pa mu je nekako uspelo obviseti na  izpihu!