NA KONCU MAVRICE - Mavrica

Leprechaun. To je tisti majhen možic z rdečo brado in zeleno obleko, ki na koncu vsake mavrice skrije posodo polno zlatnikov. To je tisti majhen možic, ki živi na Irskem, je strašansko glasen, godrnjav, včasih malo nadležen in naj bi izdeloval čevlje. V resnici je ta njegova čevljarska delavnica samo krinka za izdelovanje zlatnikov in samo on je tisti, ki pozna skrivnost o koncu mavrice.

Mavrica me je odpeljala na El Camino, tja daleč v Španijo. Tam nisem srečala tega godrnjavega možica, tam sem srečala osebo, ki je vedela vse o njem. Samo to, da sem si zapomnila kako se mu reče, je trajalo več mesecev, kaj šele, da sem si zapomnila vse zgodbe, ki so se s stoletji spletle okoli njega. Moram priznati, da je bil zaradi te moje težave s pomnjenjem blazno nejevoljen, ko sva se nehote končno uspela srečati. Očitek ni sledil prijaznemu pozdravu, ta očitek je bil prijazen pozdrav. Če bi si upala glasno napisati, bi napisala, da je bil s svojo užaljenostjo skrajno nadležen, pa si ne

Foto: Carlo Sardena

 upam, ker ga lahko ponovno užalim. Ni kaj, je izredno občutljiv mož. Očital mi je, da bi si morala kot mavrična antropologinja, izraz je v celoti njegov, zapomniti še vejice in pike iz vseh teh zgodb. Da sem imela težave zapomniti si kako se mu reče, pa je po njegovem mnenju skrajno žaljivo. 

Srečala sva se na Irskem. Še danes mi ni jasno kako se mu je uspelo ujeti, ker mu grem zares na živce. Verjetno zaradi njegove lastne samovšečnosti in samo pomembnosti. Ampak ni kaj, zdaj je kar je, deležen bo moje družbe, vse dokler ne odklenem vrat od konca mavrice.

Na irsko se nisem odpravila, da bi našla njega. Tja sem odšla, da poizkusim guinness v čisto pravem irskem pub-u in izvem še kakšno zabavno zgodbo o tem zelenem možu, v čisto pravem irskem dialektu. Ne vem kako ni vedel tega! Domišljal si  je, da lovim njega, pa mi jo je skušal malo zagosti.  V izpuh avtomobila, v katerem sem bila sopotnica, je želel natresti nekaj sladkorja, pa mu je nekako uspelo obviseti na  izpihu!