 |
| Foto: Anna Langova |
Ko se ti enkrat zgodi Leprechaun,
začneš namensko ignorirati vse, kar je povezanega s pravljicami. V pravljicah
nastopajo dobri, lepi in prijazni, pa tisti slabi, grdi in zlobni. Potem pa
obstajajo še tisti, ki ne sodijo v nobeno od teh dveh kategorij. Ti so najhujši
in mene je doletela prva izkušnja ravno
z njim. Baje, ko enkrat vstopiš v ta pravljični svet, lahko iz njega izstopiš
samo skozi vrata na koncu mavrice. Po besedah Leprechauna sem jaz s svojimi
orientacijskimi sposobnostmi daleč stran od njih, če sploh jih bom kdaj uspela
najti. Kar pa je zgolj mnenje nekega malega, jeznega, zelenega moža.
Kupila sem mu televizijo, tisto
ta naj večjo, čez celo steno, ker sem ugotovila, da ga primikajoče se slike na
steni hipnotizirajo. Da če že ni od njega nobene koristi, da vsaj škode ne
dela. Kot mentor bi mi sicer moral pomagati iskati izhod, pa seveda nič od
tega. Do včeraj.
Ko sem se vrnila domov, sem na
mizo položila tri fižole, ki so se že lep časa valjali po mojem žepu. Ne vem
več niti kje sem jih pobrala niti zakaj jih nisem vrgla naravnost v koš. Še
dobro. Kakšno navdušenje so povzročili! Prvič od kar sva obtičala drug z drugim,
je z menoj spregovoril skoraj v prijaznem tonu. »ČUDEŽNI FIŽOLČEK!!!«, je
zakričal in se kar naenkrat pojavil na mizi. Začel je plesati neke irske plese,
si mrmrat neke čudne pesmi in na vsake toliko je veselo zavriskal , »domov
gremo, juhej jej, jej«.
Ker je tako samovšečen, je prevzel
oblast nad fižolom. Verjamem, da je car v svojem svetu, v našem pa ga
navdušujeta televizija in nogomet, zato mu vsake toliko zmanjka kakšna
praktična izkušnja. Ti fižoli naj bi
zrastli, pa sej veste, vse tja gor do neba, v zelo kratkem času. Fižol naj bi
naju spravil v čisto resnično pravljico, kar je baje ključnega pomena, da se
končno znebiva drug drugega.
Plan je bil, da po fižolu
splezava v deželo velikanov. Saj je to ta pravljica kaj ne? Pa saj je vseeno,
ta najin fižol naj naju bi pripeljal do tja. In v pravljicah si baje z lahkoto
prikličeš mavrico in jo na nebu zadržiš toliko časa, da prideš do njenega
konca. Ne tako kot pri nas, ko je vse odvisno od vremena, še celo naše
razpoloženje. Tako je ugotovil gospod Zelenec.
Ker je zunaj snežilo, gospodu
seveda ni pasalo iti ven na mraz. Zato jih je vsadil kar k fikusu. Bolj, ko sem
mu skušala razložiti kaj je strop, bolj je njegovo nezadovoljstvo nad menoj
rastlo. Vse tja do neba. Za kar pa ne morem napisati za najin čudežni fižolček.
Očitno so zakonitosti v ne čudežni deželi nekoliko drugačne ali pa beton emun
na pravljične čarovnije. Zrasel je res da zelo hitro, a žal samo do stropa.
Moje navdušenje nad njim za
enkrat ostaja nespremenjeno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar