Za
pozno popoldne sem bila dogovorjena, da naredimo pri meni doma eno skupinsko
terapijo, partijo človek ne jezi se in doma narejeno pico, brez Zelenca.
Ker moji obiski v povprečju raje zamujajo, kot da bi bili prezgodni, me je
zvonjenje na vratih presenetilo. Znerviran ljubljanski vran pa za enkrat še
ne zna zvoniti.
Vseeno
sem odprla vrata in pred mano sta stali dve našemljeni postavi s pico v roki, iz
Dobre vile, se razume. Ob pogledu na njiju mi je možgane prestrelila misel
»najprej štalca pol pa kravca«. In niti sanja se vam ne kako vesela sem, da moj
jezik ni uspel transformirati mojih misli v glasno izgovorjene besede. In še
dobro, da živim v hiši, ki ima vhodna vrata skrita pred sosedi.
Brez
dober dan ali kaj normalnega se je ena vsa zdolgočaseno oglasila, »Midve
sva Dobre Vile, kwab' rada?«. S čeljustjo na predpražniku sem iz sebe spuščala
nedefiniran glas, ko se oglasi ta druga, če lahko pohitim, ker nisem edina. V
hipu sem se zbrala ter si jasno in glasno zaželela, da mi odkleneta vrata na
koncu mavrice.
Spogledali
sta se, zavili z očmi, me odrinili od vrat in vstopili. Uspela sem prestreči
komentar, » je***ti a pa glih na najini smeni!«. Sledila sem jima v
kuhinjo, kjer je ena že odpirala hladilnik in jemala ven ginesa, ta druga pa si je postregla s kosom
pice. Res ne vem zakaj se ne bi počutili kot doma? Ko sta se odžejali in
najedli sta me posedli za mizo. Ena je na mizo postavila rožnato knjigo na
kateri je pisalo »NAVODILA za izredne situacije« in jo na hitro prelistala.
Tista s svetlo modrim plastičnim traktorjem v roki pa me je s posiljenim
nasmehom na obrazu in skozi zobe prosila, če ji lahko pojasnim, da ne razume
povsem dobro kaj je narobe s štalco, kravco in mesom pa polento?!?! Očitno
sta dojeli kaj si je Polde v resnici zaželel. Malo sem morala pomisliti
zakaj to ni v redu in ja, jest nisem Polde!
Nista
se vdali, jest pa tudi ne. »Poslušej lubica!«, je nadaljevala ta druga,
»vse na tem svetu si lahko zaželiš, VSE DOBIŠ!!!«, potem me je od pet do glave
premerila s pogledom in dodala» tudi da boš suha pa simpatična«. Pogled, ki
sem jima ga namenila je zamrznil njuni vilinski duši. Skomignila sem z
rameni, se malo zamislila nad ravnokar izrečenim in še naprej mirno vztrajala
pri svoji želji. Obsega dela se jim je še povečal, zato so ukinili še eno željo.
Med
tem ko sta onidve nervozno mencali po kuhinji in listali po svojem priročniku,
je bil v sosednji sobi ravno čas za reklame in novo rundo. Počasi dobivam občutek, da je njihova
nervoznost povezana z mano??? NE, to je povsem nemogoče!!! Kar ga je seveda
pripeljalo v kuhinjo. Ko so se zagledali, so vsi trije obnemeli in ko se je čas
odmrznil, so v en glas zakričali »TIIIIIIIII!!!«.
Ko
so ugotovili, da se poznajo, so skupaj staknili svoje glave in vsake toliko
zaskrbljujoče pogledali k meni. Zelenec jim je dal še prebrati pismo, ki je
bilo naslovljeno na mene, in v zraku je bilo še več stokanja, jokanja in
listanja po rožnati knjigi. Ker ne prenašam preveč dobro teatralnosti, sem se preselila pospravljati kopalnico. Če
bi situacija bila drugačna in bi imela na voljo več želja, bi si sigurno
zaželela, da je moj dom vedno pospravljen in brez kančka prahu, kjerkoli!
Ni komentarjev:
Objavite komentar