NA KONCU MAVRICE - Človek ne jezi se

Ko se enkrat sprijazniš s preprostim dejstvom, da se nahajaš v samem epicentru katastrofe, grejo stvari samo še na bolje. Sicer res, da so se stvari obrnile šele po paničnem napadu in kozarcu popitega piva, ampak pomembno je, da so se.

Ko si jezen in slabe volje, je umazanija mnogo manj trdoživa in veliko bolj pripravljena na umik, zato sem v trenutku, ko se je na vhodnih vratih ponovno oglasil zvonec, bila že pri pospravljanju mansarde. In tako čisto prepozna, da bi lahko bila prva pri vhodnih vratih. Šele ko je pozvonilo sem se spomnila, da sem pozabila preklicati skupinsko terapijo. Vlogo gostiteljice je prevzela Dobra vila z zlaganim nasmeškom in svetlo modrim traktorjem, lijakom za pretakanje.

Sem prepričana, da ste že bili kdaj v situaciji, ko ste se hoteli potuhniti, se narediti, da vas ni in sploh zatajiti svoj obstoj. Če vam je po nekem ključu ta občutek bil prizanesen, prosim izkažite temu kanček hvaležnosti. Vsaj  sleherno jutro, ko odprete oči! No, jaz sem se potem delala, da zvonca nisem slišala in sem še kar malo pospravljala, škoda, da sem s pospravljanjem bila že pri koncu. Povsem z lahkoto sem si predstavljala situacijo spodaj v kuhinji. Tisti trije, ki so že bili v kuhinji verjetno sumničavo zaslišujejo tiste tri, ki so ravno prišle, kaj je narava njihovega obiska. Tiste tri pa verjetno že posegajo po medeni viljamovki in ta velikih kozarcih, ker jim ni nič jasno. Take čudne druščine na partiji človek ne jezi se niso pričakovale (tiste tri) niti od mene. Načeloma sem pri povezovanju različnih ljudi za isto mizo zelo dobra, a tokrat se mi je zdelo, da je pa tole le vseeno prevelik zalogaj tudi za mene. Zrušena na kavču, z metlico za prah v roki, sem nemo strmela v mavrično sliko pred seboj, ko mi je prišel Zelenec povedati, da je vse pripravljeno in čakajo samo še mene.

Ko sem vstopila v kuhinjo, sem prvič v življenju videla človek ne jezi se za sedem oseb. Pri vsakem igralcu pa je bilo postavljeno šilce medene viljamovke, velik kozarec ginesa in krožnik s kosom šiške de lux, skoraj se to pico lahko smatra že za domačo. Moj prihod pa je postregel besede, ki so se kar same od sebe postavljale v nervoze stavčne zveze.

»Ooooo živjo, ste že tukej! Nisem slišala zvonca, sem zgoraj pospravljala. Vidim, da ste se že spoznali in vse pripravili. Super!!! Kaj pa pravila igre, jih že vemo?« Niti zraka si nisem upala zajeti, da mi ne bi kdo slučajno vskočil v besedo.  »Jah nič, bom kar jaz začela potem!«. Je bil še stavek, ki je pasal v isto sapo. Ta zadnji stavek je pa bil že premišljeno zvit, saj sem zelo dobro vedela, da bo sprožil naš prvi terapevtski prepir. In tako sem uspešno preusmerila pozornost stran od mojega nelagodja.

Bitka je bila neizprosna, pravila so se spreminjala skoraj z vsako novo potezo. Celo noč smo pili prvi kozarec, kot čisto prave dame. Pico pa smo jedli še kar tisto popoldansko. Vso svežo in ravno prav toplo, celo noč. Ta moja gostoljubnost in postrežba sta presenetili moje  tri obiskovalke. Kaj jih ne bi, presenetila je še mene. Ne spomnim se, da bi enkrat samkrat vstala izza mize, da komu kaj postrežem, ne spomnim se niti, da bi kdo vstajal od mize s tem namenom.

Z vsako odigrano igro se je breme katastrofe zmanjševalo. Po dolgem času sem se ponovno počutila »NORMALNO«. Pa ne samo normalno, v omu, s samo premagljivimi ovirami na poti. Ja vem ni normalno, če pomislim s kom sem si delila mizo! Za trenutek me je vrgla iz oma, ideja, da bi to morali v kratkem ponoviti, da bi morali to spremeniti v mesečna srečanja. Hahah, nova navada in že sem bila nazaj v omu.

p.s.

Kaj se je v resnici dogajalo v kuhinji, med tem ko sem še kar pospravljala mansardo, ne boste izvedeli nikoli. Iz preprostega razloga, odločila sem se, da me ne zanima!