Rižota je res nekaj, kar znam skuhati zelo okusno, pa naj bo
to z mesom ali brez. In še ena informacija, čisto mimogrede, če slučajno morda
ne veste. Leprechouni so zelene, mesojede »pošasti«, ki pa se v resnici najraje
prehranjujejo s človeškimi živci. V tem konkretnem primeru, z mojimi. Juhej! Ker
je pač temu tako, si ga za svojo lastno sprostitev ob petkih malo privoščim in
vedno poskrbim, da so jedi brezmesne. Sicer pa je za njega tako ali tako okusno
samo tisto, kar pripeljejo iz Dobre vile, pa naj bodo to jedi z mesom ali brez.
Saj ne, da želim kaj oporekati zoper njihove kvalitete, ma jih je res izbral samo zaradi njihovega imena.
Verjame v dobre vile, ki ga bodo rešile njegove usode v tem stoletju. Jaz pa
srčno upam, da bodo to naredile čim prej!
Po incidentu s fižolom, se je malo umiril s svojimi ne preveč
vmesnimi komentarji, mnenji, pripombami in opombami,… zato tokrat ni glasno
komentiral zelenjave v rižoti. Namesto tega je raje sprehajal grah po krožniku
in delal simulacije nogometnih napadov in obramb. Ker nisem strokovnjakinja za
nogomet, ne znam drugače opisati. In to je v bistvu vesel del zgodbe. No, še
malo bolj vesel del je ta, ko je ugotovil, da se igra z grahom.
Tekma se je kar naenkrat prekinila in igralci so obmirovali
na krožniku, tako tisti v obrambi kot tisti v napadu. Drug za drugim jih je
začel frcati na rob krožnika, vse dokler na sredini ni ostal en sam grah. In za
nekaj sekund sva se oba zastrmela v njega, nato pa sta se najina pogleda
srečala. Na njegovem obrazu se je razplamtel nasmeh, za katerim se je skrivala
vsa tista prekrita agresija, ki se je nabirala v njem vse od takrat, ko se je
fižol zaletel v strop. Potem pa je kar
naenkrat začel noreti in po stanovanju iskati dvajset žimnic. Seveda je bil
nejevoljen, ker jih nimam. Kot, da bi lahko bilo kako drugače? In ne, tudi
dvajset rjuh ne premorem.
Med tem, ko je grah prinesel toliko veselja v njegovo
življenje, je meni naraščal tlak, ko sem gledala kaj vse frči ven iz omar. K
sreči mi je zazvonil telefon in sem bila pod nujno klicana v pivnico Union.
Predno sem odšla, sem dobila še natančna navodila kaj moram narediti ob
povratku. Ker nimam dvajsetih žimnic niti dvajsetih rjuh, je bila moja postelja
postlana z marsičem in navodila so bila, »Ko prideš domov ne odmikaj ničesar iz
svoje postelje, vleči se moraš na vse to, ker je pod vsem tem grah! Pa da ne
boš zjutraj panična, ko se ne boš zbudila v sobi.«. Kako prijazno od njega.
Zjutraj, ko sem se zbudila, res nisem bila v svoji sobi in
moram priznati, da sem si prostor, v
katerem naj bi se zbudila, predstavljala nekoliko drugače. Nekoliko bolj
iz časov, ko so živeli še v pravljicah. Pa ni bilo niti blizu. V bistvu mi je
bilo vse skupaj zelo domače in počasi sem začela sestavljati sliko. Prejšnji
večer smo bili z vsakim popitim pivom bližji rešitvi, kaj je alpski brancin,
zato le teh ni bilo popitih tako malo. In ko sem prišla domov, je v kopalnici
gorela luč. Usedla sem se v dnevno sobo na kavč in očitno na kavču dočakala
tudi jutro. Zjutraj je v kopalnici še vedno gorela luč, jaz pa se niti pod
razno nisem želela srečati z Zelenim možicem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar