 |
| Foto: Anna Langova |
Niti v svojih najbolj veselih
sanjah si ne bi drznila pomisliti, da bi mi tiha maša lahko predstavljala tako
zadovoljstvo. Že vse od spodrsljaja z grahom se trudi biti zelo užaljen. Verjetno
se sploh ne trudi, da kar tak je in seveda tudi govori ne z mano. Ima pa ta užaljenost
svoje pozitivne stranske učinke. In sicer dokaj spretno komunicira na
neverbalnem nivoju, tukaj pa ga največkrat vrže v narečje vzbujanja slabe
vesti. Vsi moji čevlji so zloščeni in popravljeni. Zvok iz njegove sobe, ki je
pred to ero običajno bil zvok nogometnega komentatorja, je zamenjalo enakomerno
udarjanje po nečem. Verjetno popravlja ali dela čevlje. Ne vem, se ne vtikam v
njegov svet užaljenosti in tudi slaba vest mi ne pride do živega.
Priznam, neskončno uživam in si
lahko samo želim, da bi trajalo čim dlje. Zavedam se tudi, da sva si v
spodrsljajih sedaj izenačena. Kljub temu se v petek nisem mogla upreti "petkovi tradiciji«. Vprašala
sem ga, če bo kaj jedel in v odgovor sem dobila samo kratek ne. Tudi prav.
Potem sem si za kosilo privoščila dunajca s pomfrijem iz Dobre vile. In pojedla
vse do zadnjega pomfrija. Nekaj časa je trajalo, da sem ga zmazala in energija
se je naporu primerno zmanjšala, a bil je petek in imela sem čas.
Ujela me je slaba vest zaradi
preobilnega kosila, zato sem se odpravila en krog čez Rožnik. Po
dolgem
času sem po Rožniku lahko hodila kot normalna oseba in ne kot nek idiot, ki se
pogovarja in prepira z navideznim prijateljem. Ta nadloga nikoli ne hodi po cesti, vedno najde pot med drevjem
in če ne veš kako zgleda in kaj moraš med drevesi iskati, ga ne opaziš. Jaz se
ga vedno trudim ignorirati in se delati, da ga ne vidim in da ga ne poznam.
Vendar ima to nadnaravno sposobnost, da prebije moj plafon potrpežljivosti
ravno v trenutku, ko gre kdo mimo.
 |
| Ga najdete? |
Ko sem prečila tivolski park, sem
v zadnjem trenutku s kotičkom očesa ujela znerviranega ljubljanskega vrana in
razpoloženega Leprechauna. V tistem hipu, ko me je opazil, se je njegovo veselo
razpoloženje sicer zdrobilo. Po dolgem času mi je spet namenil cel stavek: »Ta
ljubljanski vran je edino pravo pravljično bitje, daleč na okoli!«. Na koncu je
še dodal: »Razen mene!«. Njega. V njegovem nastopu je bilo zaznati nekaj
teatralnosti. In na žalost se je s tem kratkim dramskim vložkom, zaključilo
tudi sansko obdobje tihe maše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar