 |
| Foto: Anna Langova |
Eno stvar mu definitivno moram
priznati in šteti v dobro. Zna delati dobre čevlje in z modo niti ni toliko za
svetom. Ali sem pa morda jaz malo za časom? Pa tole opažanje niti ni
pomembno za potek najinega novega podviga. Ali pač?
Prejšnji teden sem dobila nov kos
pohištva, ogledalo za na hodnik. Še vedno je celo in po nekem prijetnem
naključju stoji pod ravno pravim kotom, da dieto lahko odlagaš in prelagaš na
čas, ko si v ogledalu videti nekoliko debelušen. Je pa res, da te ne naredi
višjega. In ti dve dejstvi nekako zelencu novincu v našem svetu nista
šli skupaj. Zato je kar nekaj časa preživel pred njim. Kdo bi si mislil, da
ima težavo s svojo višino. Običajno
ga pred ogledalom zalotim, ko se od kje vrnem domov. In ker se zavestno trudim
ne sprožati slapa komentarjev z njegove strani, sem se do tistega trenutka
vzdržala vsakega komentiranja. Ampak tudi jaz imam svoje meje! Ravno v
trenutku, ko sva oba stala pred ogledalom, sem skozi zobe spustila komentar,
»Zrcalce, zrcalce na steni povej, kdo najlepši v deželi je tej?«.
 |
| Foto: George Hodan |
Jap. Takrat se je povsem nepričakovano
zgodilo to, kar
sva je že večkrat skušal narediti. Znašla sva se na
drugi strani ogledala, v pravljici o Sneguljčici. Presenečeni? Jaz, ja! Ves ta
hokus pokus s pravljicami sem jemala nekoliko z rezervo,
sicer ne vem zakaj,
ker se mi po stanovanju sprehaja Leprechaun, zato me je tole neplanirano
bimanje spravilo v manjšo paniko. Znašla sem se sredi gozda, sama. V tistem trenutku,
bi mi tudi njegova družba prišla prav,
vse skupaj je bilo malo spooky. Čisto slučajno je ravno takrat prišla mimo ena,
na prvi pogled, prijazna gospa, ki me je prijazno ogovorila. Opazila je moje
nove, lepe čevlje. In z osebo, ki opazi tako stvar, se ni težko zaplesti v
klepet. V času najinega prijetnega kramljanja, pa je iz mojega želodca
prihajalo glasno kruljenje. Seveda je gospa, ki je opazila moje čevlje, opazila
tudi moje kruljenje in mi ponudila najlepše jabolko, ki sem ga kadarkoli
videla. Prijazno sem ga sprejela, že od
zjutraj nisem jedla in kdo ve kdaj bo spet prilika za to.
Ker kader sem lačna,
sem tako tečna.
Ravno, ko sem ugriznila v njega,
sem od daleč zaslišala znan glas, ki je kričal NEEEEEEEEEEEEEE… Žal prepozno,
ker sva že stala nazaj pred ogledalom. Vrnila sva se ravno v trenutku, ko je na
vratih pozvonil dostavljalec pice iz Dobre vile.
Ni komentarjev:
Objavite komentar