 |
| Foto: Anna Langova |
Oba v šoku, sva s pico odkorakala naravnost v kuhinjo. Pico
sem položila na mizo in se sesedla za mizo, med tem ko je on iz hladilnika
jemal ginese. Odkar je v hiši Leprechaun je pri hiši vedno gines. Podal mi jih je, sam
pa splezal na stol. In prvič od kar sva se znašla pod isto streho, bi mogoče,
ampak res samo mogoče, lahko rekla, da je bil prisoten občutek, da sva v isti
ekipi.
Vse kar je bilo v kuhinji slišati, je bil zvok hladnega ginesa,
ki je tekel po grlu. Od zunaj pa so prihajali čudni zvoki, ki bi se jih dalo
sestaviti v vprašanje, »A je res, a je res, …?«. Vsaj zdelo se je, da to
sprašuje vran, ki je nervozno hodil po okenski polici. Od nekje se je znašel
na mojem kuhinjskem oknu, znerviran ljubljanski vran. Tisti od zadnjič iz
Tivolija. Midva pa sva samo strmela v jabolko na mizi, ki je prišlo od tam
z mano in pila pivo. Adijo pamet!
»In kje si bil ti v gozdu? Od kje se je vzela ona? In kdo je
bila ona?«, so bila histerična vprašanja, ki so mi zletela ven, ko sem si enkrat toliko
opomogla, da sem lahko govorila. »Kako ne veš kdo je bila? Ponudila ti je
jabolko!«, je bolj sam za sebe godrnjal, komentiral in zavijal z očmi, kot
odgovarjal na moja vprašanja. »Ampak zdaj vemo, zdaj vemo, … da je vse res!«,
se je še naprej pogovarjal sam s seboj. Vzdušje o isti ekipi je izginilo.
»KAJ JE RES? KAJ JE RES? A lahko prosim izvem KAJ JE RES!?!«, so se iz mene
zlile besede, kot iz pretresene piksne piva, pena.
Potem, ko sem se razpenila, je skozi zobe vrgel, da to, da se
da priti na drugo stran. Pa seveda se da
priti na drugo stran, sej je vse
skozi stres zaradi neuspelih poizkusov!?!?!? V kdo ve koliko tisoč letih,
še nikomur ta podvig ni uspel. Je pa tudi res, da so do sedaj še vsi Leprechauni
uspeli ubežati navadnim smrtnikom.
Kot da zmeda v moji glavi še ne bi bila dovolj velika, sem
ugotovila še, da sem nekoliko … da mi je pivo namesto v želodec stopilo v glavo in da je bila lakota
še kar tam. Dobra stvar je bila vsaj v tem, da sva se vrnila pravočasno za
dostavo pice, ki pa je v trenutku, ko sem segla v škatlo po njej, ni bilo več.
Še ena čarovnija? Vzela sem jabolko, ugriznila in upala, da je to jabolko namenjeno
Sneguljčici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar