NA KONCU MAVRICE - Zabava za rojstni dan

Iskreno nasmejan in hvaležen Leprechaun je sedel na drugi strani mize! Moj notranji glas je panično kričal, da je nekaj zelo narobe. Še vedno si nisem upala nič reči, vprašati ali narediti. Dovolila sem si le vzeti kos pice, ki je še vedno topla čakala na mizi, da jo nekdo poje. Da slučajno spet ne ostanem lačna.

Na zvitek na mizi sem povsem pozabila, zaradi njegovega čudnega obnašanja. Med tem ko mi je podajal pivo in papirnate brisače, mi je razlagal kako ni verjel, da mi bo uspelo, da je bil prepričan, da bom spet za mo či la. Sanja se mi ne kakšno dobro delo sem naredila? Rekel je celo, da se moje možnosti za uspeh večajo.  Nisem se ga upala vprašati niti tega kje sva bila, da česa ne pokvarim. On je bil pa še kar naprej navdušen nad mojimi junaškimi dejanji. Blazno izvirna ideja se mu je zdela ta s krompirjem. Že od nekdaj lupim krompir tako, da je na koncu lupina debelejša od olupljenega krompirja. Kadar ga seveda ne lupim z nožem za lupljenje krompirja. Kuhar baje sploh ni bil besen zaradi tega kako sem olupila krompir, zdelo se mu je samo ponižujoče, da bi nekdo plemenite krvi sploh lahko lupil krompir, kuharjeve bogate izkušnje so prepoznale plemenitost v moji krvi, samo po tem kako lupim krompir.

Čisto mimogrede me je vprašal, če sem uspela videti mavrico in potem je uspel še v isti sapi namesto mene odgovoriti, da verjetno ne, da nisem še tako daleč. Njegov komentar me je nekoliko potolažil, počutila sem se bolj varno a še vseeno ne dovolj, da bi postavljala vprašanja. Vzela sem nov kos pice in ga pustila razlagati naprej. Kako ni verjel, da bom sploh našla pot do starke in kolovrata in da sem uspela ravno v trenutku, ko je kuhar začel dvigovat roko, da primaže eno okrog ušes svojemu vajencu. Kako je še vedno malo pod adrenalinom … In kakšen smeh in veselje sta spremljala to pripovedovanje. Priznal je tudi, citiram njegove besede: »Bil sem res živčen!«. To je pa povsem novo. In tudi ob tem stavku se je smejal.

Starka, kolovrat, zabava, kuhar, ki tepe vajenca, to mi je od nekje znano … Počasi se mi je mogoče začelo svitati kje sva bila. Odneslo me je k knjižni polici, pograbila sem knjigo s pravljicami in jo začela listati. Ker je bil on v monolog zoni ni opazil moje odsotnosti. Prišla sem do slike kuharja, ki steguje roko nad vajencem in takrat so se mi zložile vse puzle. Mrak mi je padel na oči, ko sem ugotovila kaj sem ZA MO ČI LA!

Zelenec je pravljično bitje, bila sva na zabavi za Trnuljčicin rojstni dan, tik pred tem, ko bi morali vsi za naslednjih sto let zaspati!?!?!?! Tudi zelenec. V kuhinjo sem se vrnila z grenkim nasmehom in rdečico na obrazu, se sesedla za mizo, si odprla pivo in se vsa nesrečna lotila še preostanka pice. Medtem ko je on še vedno ves nasmejan in  ponosen na mene sedel nasproti mene. Rezultat v neuspelih poizkusih se je z 2:1 nehote obrnil v njegovo korist.