»Auuuuuuuu….«,
to je bilo vse kar sem uspela zakričati in bilo je dovolj, da sva se znašla
sredi direndaja, v katerega nisva sodila. A tokrat vsaj nisem ostala sama. Vsi,
ki so naju, kljub vsemu dogajanju uspeli opaziti, so naju samo čudno gledali, kasneje
sem izvedela, da je to zaradi moje nenavadne obleke in pričeske. Kamorkoli
sva se postavila, sva bila v napoto. Na koncu pa je le prišel mimo nekdo, ki
naju je ogovoril. Rekel je »za mano« in naju z roko poklical k sebi. Vprašujoče
sva se spogledala, skomignila z rameni in mu začela slediti. Odpeljal naju je v
kuhinjo. Tam naju je posedel v kot, vsakemu od naju v roke porinil nekaj nožu
podobnega in pred naju postavil tono krompirja. Vse kar je še rekel je bilo,
»Mudi se!«.
Brez
oporekanja sva začela lupiti krompir, OBA. V bistvu si jaz nisem upala sploh
nič reči, ne preveč gledati naokoli, ne kaj narediti, ker nisem želela
pokvariti izenačenega rezultata, 1:1 v neuspelih poizkusih. Vedno bolj
pa mi je v veselje postajalo to, da sem bila na dobri poti, da skrekam urok
»gud gaja«, v katerega se je ujel zelenec. Počasi so začele nastajati razpoke v
njegovi novi preobleki, ten na njegovem obrazu je ob lupljenju krompirja počasi
postajal naraven, besno rdeč.
K
nama je pristopil pobesnel kuhar. Ne razumem zakaj so vsa ta pravljična
bitja tako nastrojena s slabo voljo? Ok priznam, pristopil je k meni.
Razumela ga sicer nisem niti besede, sem pa točno vedela kaj mi želi povedati.
S kotičkom očesa sem na poti iz kuhinje uspela ujeti kako se kuhar
zgraža nad mojim olupljenim krompirjem. V pogledu »gud gaja«, ki je pospremil
moj izgon, pa je bilo zapisano »Ne za mo či!«. Ne vem kaj točno je mislil s
tem?
Kamor
koli sem stopila sem imela občutek, da sem povsem odveč in da grem vsem malo na
živce. Zato sem se po kamnitih stopnicah povzpela eno nadstropje višje. Tukaj
je bila klima veliko bolj prijetna. Kamnit hodnik me je pripeljal do
okroglih kamnitih stopnic, ki so se strmo vzpenjale na ozkem hodniku in kaj bi
drugega kot jim sledila. Prišla sem do prvih vrat, ki so bila priprta, če že
imam priliko biti v pravljici, res ne vem zakaj si ne bi še malo razgledala po
njej, zato sem vstopila. Ne vem kaj sem pričakovala, a našla sem zlatolaso
princesko s spletičnami. Zahihitala se je in mi rekla »To si ti! Tista s
smešnimi oblačili, res si smešna! V
resnici si bolj smešna, kot pravijo!«, kavbojke
& volnene, doma seštrikane nogavice & stara jopa iz flisa &
nepočesani lasje speti v nekaj čopu podobnega. Tudi njene spletične so bile
zalo hihitave in tudi ta klima mi ni odgovarjala, zato sem se kaj hitro s
kislim nasmeškom poslovila od njih.
Na
vrhu stolpa sem izstopila na grajsko obzidje in se počasi sprehodila do stolpa
na drugi strani. Pogled iz vrha je bil preprosto pravljičen. Na drugi
strani sem se takoj ob vstopu v stolp zaletela v starko, ki je predla lan na
kolovratu. Tega nisem počela od otroštva, moja babica je imela kolovrat in
je to včasih počela in me celo skušala naučiti. Starka mi je ponudila, da
poskusim in seveda sem in seveda sem se zelo hitro zbodla. In vse kar je od
mene ostalo v pravljični deželi je bil glasen »Auuuuuuuu…!«. Midva pa sva bila
spet lepo nazaj, v varnem zavetju domače kuhinje. Na kuhinjski mizi pa je poleg
malo prej dostavljene Šiške delux in usnjene jakne, na katero sem si šivala
gumb, ležal čuden, osmojen zvitek naslovljen na »Vaše Spoštovano Mavrično
Antropološko Veličanstvo!«, mene.
Ni komentarjev:
Objavite komentar